To ne bo lahka naloga. Tako so v Nemčiji že nekaj dni po francoskih volitvah napadli temeljne točke Macronovega gospodarskega programa. Predvsem je bil tarča hudih kritik njegov predlog za reformo institucij evrskega območja.
V predvolilnem programu se je zavzel za okrepitev federalizma v evrskem območju, predvsem z uvedbo skupnega proračuna, za katerega bi skrbel finančni minister, ki bi bil odgovoren parlamentu evrskega območja. Prav tako si prizadeva za večjo koordinacijo na področju davčne politike, skupno odgovornost za zunanje meje, večjo zaščito notranjega trga EU in pa (spričo vse večje protekcionistične grožnje v ZDA) politiko javnih naročil, ki bi se opirala na »made in Europe«.
Njegov domnevni poskus, da bi spet stekla razprava o uvedbi evrskih obveznic, torej o delni medsebojni porazdelitvi javnih dolgov držav članic evrskega območja, so v Nemčiji razumeli kot utopijo, ki naj bi služila predvsem odvračanju pozornosti. Pravzaprav tega sploh ni v Macronovem programu. Kar pa je komentatorje in politike v Nemčije res zelo motilo, je Macronova želja, da bi Nemčija izkoristila možnosti v svojem proračunu, da poveča domače povpraševanje in s tem zmanjša izjemno velik presežek v plačilni bilanci.
Vsekakor ne gre za nove ideje. Vse to so že večkrat predlagali evropska komisija, Mednarodni denarni sklad ter Macronovi predhodniki in ekonomisti iz vseh delov Evrope. Nemška vlada pa je te predloge vedno brez omahovanja zavrnila, pri čemer se je – podobno kot nasprotna stran – oprla na že pogosto slišane argumente.
Nemški ekonomisti in predstavniki vlade so večinoma prepričani, da se mora gospodarska politika osredotočiti izključno na stran ponudbe, tako da postavi diagnozo in rešitve za strukturne probleme. Predstavniki vlade sicer pogosto opozarjajo, da njihovo gospodarstvo glede tega, kar je mogoče narediti na strani ponudbe, že deluje skoraj optimalno.
Sedanjega presežka v plačilni bilanci pa nikakor ne dojemajo kot politični problem. Nemška vlada vidi v njem veliko bolj odraz velike konkurenčnosti nemških podjetij. Ta je možna tudi zaradi odgovorne drže nemških sindikalistov, ki dovoljujejo plačno fleksibilnost na ravni podjetij.
Kopičenje tujih sredstev je logična posledica teh presežkov, navsezadnje je to nujno za starajočo se družbo. Obenem vladajoči v Nemčiji menijo, da je treba zmanjšati javni dolg v skladu z evropskimi pravili, torej pod 60 odstotki glede na bruto družbeni proizvod. Sprašujejo, kdaj, če ne v času debelih krav, je mogoče varčevati.
Takšni gospodarsko-politični usmeritvi pa ne ustreza Macronov gospodarski program. Vanj so sicer res vključene pomembne reforme za reševanje strukturnih problemov v francoskem gospodarstvu na strani ponudbe, kot sta reforma trga delovne sile in manjši davek na podjetja. A njegov program je naklonjen tudi stabilizaciji proizvodnje in – kar je še pomembneje – povečanim izdatkom za infrastrukturo, digitalizacijo in čisto energijo, torej ukrepom, ki bi lahko spodbudili gospodarsko rast.
Kljub veliki zmagi 7. maja čaka zdaj Macrona huda bitka za uresničitev njegovega gospodarskega programa. Tudi če bo nacionalna skupščina, ki bo izvoljena junija, podprla njegove reforme, pa odpora na ulicah najbrž ne bo manj, kot ga je bilo v preteklih letih.
Nemčija ima dobre razloge, da podpre Macronove reforme na strani ponudbe in na strani povpraševanja. Francija in Nemčija sta zelo odvisni druga od druge, tako da ima Nemčija interes, da Macronu uspe.
Če je res, da nemška vlada (k sreči) ne more določati plač, pa lahko iz popolnoma svojega interesa naredi več za prihodnost, in sicer z naložbami v človeški in družbeni kapital, zlasti v otroške vrtce, šole, univerze, prav tako v infrastrukturo (ceste, mostove, internet). Na tak način se bodo znižali stroški zasebnih uporabnikov družbenega kapitala, zaradi česar bodo zasebne naložbe privlačnejše. To bo ustvarilo tudi domače nepremičnine, kar bo zmanjšalo tveganja pri najemanju posojil v tujini. Nižji nemški presežek v plačilni bilanci pa pomeni tudi, da bodo imeli nemški partnerji boljši položaj glede svojih neto finančnih obveznosti.
Če Nemčija in Macronova Francija ne bosta našli skupnega jezika, bodo posledice na obeh straneh zelo hude. Nacionalistični populizem ne obstaja zaradi zunanjih okoliščin, ki bi se vsiljevale Evropi. Prišel je od znotraj, korenini v realnem in razširjenem nezadovoljstvu. Sicer to ni samo nezadovoljstvo zaradi gospodarske situacije, a geografija populizma nekako ustreza gospodarskim težavam v EU: preveč Evropejcev je bilo predolgo na strani poražencev. In če Macron ne bo držal svojih obljub, bi lahko na naslednjih francoskih predsedniških volitvah zmagal evroskeptik, kot je Le Penova.
Macron se temu lahko izogne, če bo odločneje kot predhodniki uveljavljal ukrepe, ki so neprijetni, a dolgoročno koristni. Pri tem si lahko za zgled vzame nemškega kanclerja Gerharda Schröderja. Leta 2003 je Schröder dal prednost reformam pred strogim upoštevanjem pakta za stabilnost in rast Evropske unije. Tedaj je namreč potreboval večji manevrski prostor v proračunu, da bi ublažil učinke, ki jih je povzročila njegova pogumna reforma trga dela. Njegova odločitev, da bo dal prednost reformam pred togim upoštevanjem pravil EU, se je izkazala za pravilno.
Macron je zdaj v takem trenutku, kot je bil tedaj Schröder. Tudi zanj se zdi, da je za pametni pragmatizem in proti slepemu uresničevanju togih pravil (ki ne morejo biti smiselna v vseh okoliščinah). K sreči se takih političnih načel celo v Nemčiji ne držijo kot pijanec plota. Spomnimo se, da je Berlin bančno unijo in evropski mehanizem za stabilnost odločno zavračal, a oba projekta sta se medtem uveljavila (čeprav nekateri menijo, da premalo in prepozno).
V Evropi se dogajajo tektonski premiki. Njen politični sistem je spodkopan od znotraj (in postaja ranljiv ob ruskem pritisku od zunaj). Vse bolj se uveljavljata strah pred »drugim« in vtis, da je trgovina igra z ničelno vsoto, v kateri torej lahko nekdo dobi toliko, kolikor drugi izgubi. V takih okoliščinah so potrebne radikalne in pogumne odločitve, ne samo na strani Francije, ampak tudi Nemčije, ki navsezadnje lahko največ izgubi.
Hans-Helmut Kotz je programski direktor v SAFE Policy Center na Goethejevi univerzi v Frankfurtu in gostujoči profesor ekonomije v Centru za evropske študije na Harvardu.
© Project Syndicate, 2017
