Dogodek, ki so ga najavili prvega aprila, so številni sprva dojemali kot šalo. Radio Študent je napovedal koncert štirih glasbenikov in zasedb, ki na alternativni sceni sprožajo največ razprav, hkrati pa jih je postavil na kontroverzno prizorišče v lasti ŠOU Ljubljana. A dan pozneje je dogodek na facebooku še vedno obstajal, kombinacija skupin Smrt boga in otrok, Matter ter N’Toka, Mimi Mercedez pa tudi.
»Osnovni princip sestavljanja nabora nastopajočih je bil, da bi z njimi na isti dogodek privabili različne družbene skupine, torej da ne bi šlo za dogodek ene od subkultur, temveč za vozel, kjer bi se te skupine srečale. Na koncertu bo skoraj zagotovo vsak imel izvajalca ali izvajalko, ki je resnično ne mara, a hkrati tudi nekoga, zaradi katerega je kupil vstopnico,« je pred koncertom povedal organizator Jernej Kaluža.
A izhodišče Legit Shita je bila raperka Mimi Mercedez, 24-letna Milena Janković iz Beograda, ki jo nekateri vidijo kot provokacijo, za druge pa je ena najsvetlejših točk balkanskega hiphopa. Njene skladbe govorijo o grobem materializmu, o tem, da jo veseli samo denar, rapa o finančnem fetišu, napitnini, ki jo je dobivala kot striptizeta, pa tudi o svoji moči in vplivu. Nastop je začela s skladbo Kleopatra, v kateri se primerja z egipčansko kraljico, končala pa s skladbo Ne možeš da sediš sa nama (Ne moreš sedeti z nami), ki opisuje ulično kredibilnost njene ekipe, kar je še ena pogosta tema njenih besedil. Mimi med nastopi spremljata dva z balaklavo zakrita varnostnika, DJ ter sestra in prijateljica. Pogosto uporablja strategije navijaštva, tako s spodbujanjem skandiranja njenega imena kot z dimnimi bombami. Kot večkrat omeni v svojih skladbah, je namreč odrasla med grobari, navijači beograjskega nogometnega kluba Partizan.
Vsak denar je umazan
Materializem in neposrednost Mimi Mercedez pogosto sprožata zgražanje in odpirata vprašanje, ali s svojimi spoti, v katerih uporablja tudi elemente striptiza, in z nastopi le utrjuje patriarhalne vzorce in na enak način objektivizira žensko telo, kot to počno mnogi moški raperji. A kot pojasnjuje Kaluža, je v trapu, žanru, ki sicer izhaja z ameriškega juga, pretrgana povezava med denarjem in delom: »V trapu to, da moraš denar zaslužiti na legalen in legitimen način, ni več pomembno, lahko ga dobiš od mafije, od prodaje drog ali pa od ŠOU v Ljubljani. Bolj pomembno je, kaj potem delaš s tem denarjem in ali si pri tem konsistenten.« Trap tako na glavo postavlja levičarsko pozicijo, da je pomembno, na kakšen način dobiš denar, ali je ta čist in čigav je. »Ni poštenega denarja, v vsakem primeru si v tem, kar počneš za denar, na neki način izkoriščan, in trap demistificira prav ta odnos do zasluženega denarja,« pravi Anamarija Šiša, sodelavka RŠ.
Mimi tako s svojimi spoti in eksplicitnimi besedili morda žali moralo srednjega razreda, levo-liberalne in feministične pozicije, a sebe vidi kot predstavnico proletariata, glas mladine, ki je odrasla v divjem kapitalizmu. Na očitke, da kvari mladino, odgovarja, da je družba tista, ki ustvarja ljudi, kakršna je ona. Prav v tem brezkompromisnem in občasno tudi pretiranem predstavljanju svojega življenja se Marcedez razglaša za simptom časa in sistema in se načrtno obrača k najstnicam iz revnega okolja, ki v Srbiji predstavljajo večji del njenega občinstva. Ali ima to početje dejansko emancipatoren naboj ali pa dejansko le služi neoliberalizmu, ki se je zajedel tudi v subkulture, pa je seveda vprašanje.
