Ta drama ima svojo poanto. Tudi Cerarjeva vlada je enkrat klecnila. Tri leta se je delala, da je ideologija ne zanima, zdaj pa je naenkrat v središču zanimanja. Sicer je bilo hecno gledati prispevke, ki so zahtevali, da se Miro Cerar izreče o tem koncertu, kot da mu bo Thompson špilal v vladni palači, in so zadoščenje dobili v odločitvi upravne enote.
Torej, začel se je ideološki boj. Boj, za katerega vemo, da bomo v njem eno leto gledali in poslušali razprave o preteklosti. Bedarije o rdečih zvezdah, nesmisle o nekih antikomunizmih in antilevičarskih kontinuitetah. Opozicija bo jahala na konju domovinske zaskrbljenosti in neokrnjene Slovenije. Ja, manjka nam resor za nedolžno Slovenijo. Neki ideološki komite, ki bi odločal, kaj je primerno in kaj ne. Potrebujemo izganjalce, ki bodo iz Slovenije pregnali vse drugačne in vse obarvane. Morda se celo pojavi stranka Čista Slovenija, ki bo imela kratek program: postali bomo dežela brez beguncev, brez tujcev, brez tujih multinacionalk, brez gejevskih parad ponosa, brez lezbičnih tednov filma, brez koncertov s čudnimi konotacijami in dežela, kjer bodo vsi, ki bodo dvomili o domobranski herojski drži, umaknjeni iz javnega življenja.
Skratka, izplen prepovedi enega koncerta je bil tak: obskurni Thompson je doživel neverjetno publiciteto, za njega so se začeli zanimati tudi tisti, ki ga prej ne bi niti povohali, nekaj sekund slave je dobil absolvent magistrskega študija Stojan Auer in prižgala se je zelena luč za prepoved vsega, kar lahko ogroža našo varnost. Pred skoraj štiridesetimi leti se je v imenu varnosti prepovedovalo punkerske koncerte in nastopanje skupine Laibach v Ljubljani. Tudi takrat je ugledni voditelj na nacionalki zrl v naše oči in nas vprašal: si res želite, da tile fašisti nastopajo v vašem glavnem mestu? Pričakujte prav to. Vprašanje, ki bo naslovljeno neposredno na vas: si res želite, da vas nekdo ogroža, provocira in zmerja?
Varnostna vprašanja bodo zašla tudi na najbolj obskurna področja. Recimo, ali ni gasilska veselica za varnost ena najbolj vprašljivih zadevščin? Ve se, da se ga vsi nažgemo, da smo vsi predrzni in da brez dobrega ravsa veselica izgubi pomen. Morda pa bi bilo res najbolje, da se vsi thompsoni, cece in ribje čorbe dobijo na gasilski veselici. Naj se zmlatijo po domače. Po kmečko. In brez prisotnosti televizijskih kamer.
Ideološki boj se bo preselil tudi na druga področja. Vzemimo gradnjo drugega tira. To ne bo več ekonomsko razvojno vprašanje, temveč boj ideologij. Diskurz bodo vodili tisti, ki vedo, da nas bodo zjebali veliki tujci, okradli mali domači priskledniki in projekt zafurala nesposobna rdečkarska vlada. Zato bomo šli spet na referendum. Da bomo spet z veseljem proti in bomo nekomu nekaj preprečili. In čaka nas nekaj mesecev medijske torture, ko bodo v ospredje prišli poklicni nergači, ki imajo veselje rušiti. Torej, prosti tek do volitev. Cerar in ekipa sta tu padla v obrazce, ki se ponavljajo zadnjih petnajst let. Prvo leto so prevzemali vzvode oblasti, drugo leto so se odločali, kaj bodo naredili, tretje leto so pisali zakone in četrto leto se je hodilo na referendume in pripravljalo na volitve. To je sodobna vizija Slovenije. Cepetati na mestu in čakati odrešenika. Nič spremeniti in se nikomur ne zameriti.
Miro Cerar bi lahko naredil vsaj nekaj. Spoznal, da parlamentarne volitve niso ista pašta kot volitve predsednika. Da se ne more vesti kot Borut Pahor, ki hoče biti všeč vsem, paktirati z vsemi, se slikati v najbolj bizarnih položajih in igrati meta politika. Nekoga, ki je nad vsem. Zmaga lahko le tako, da nam pokaže, kako ga drugi mandat ne zanima. Kako sploh ni politik. Kako v bistvu trpi kot politik. Ne nazadnje nam je to ves čas v glavo vcepljal pokojni Janez Drnovšek, ki je bil ta teden glavni junak korektnega dokumentarca na nacionalni televiziji.
Drnovšek nas je skoraj ves čas s svojimi nastopi prosil le eno: prosim, ne volite me več. Nočem tega. Pustite me pri miru. In logično, da smo ga hoteli imeti za šefa še naprej prav zato. Da mu pokažemo, kako smo mi gospodarji njegove usode. Iz inata je dobil našo podporo. Prav zato, ker smo junaki pri preprečevanju uresničenja želja drugih. Evo ti za kazen še en mandat. Pa trpi tam gori zato, da se bomo mi naslajali ob tvojih mukah. Majhni bomo tako pokazali velikim, pa naj stane kar hoče…
