V medmrežju boste zaman iskali njihovo spletno stran. Nimajo je. Dober glas o sodarstvu se namreč širi izključno prek uglednih vinskih kleti po vsem svetu, v katerih Stockingerja uvrščajo med najboljše mojstre te obrti. Povpraševanja že dolgo ne zmorejo dohajati. Kdor bi zdaj naročil velik sod za zorenje vina, bi moral potrpeti in nanj počakati vsaj do januarja 2018.
Nevpadljiv lesnopredelovalni obrat stoji na obrobju spodnjeavstrijskega mesteca Weidhofen na reki Ybbs, v osrčju avstrijske zgodovinske pokrajine Mostviertel, znane po tradiciji pridelave jabolčnika. Stockingerjevi so stara sodarska družina, tradicija obrti sega v leto 1642, v preteklosti pa so izdelovali predvsem sode za jabolčni mošt.
Francosko tradicijo izvaža v Francijo
Ko se je v 70. letih prejšnjega stoletja pojavila plastična in nerjaveča konkurenca, ki je tradicionalne sodarje spravila na rod propada, so se pri Stockingerjevih najprej preusmerili v izdelavo balkonskih in vrtnih ograj. A ljubezen do vina je bila premočna. Danes 56-letni Franz Stockinger se je odločil, da ne bo obupal, temveč se je sklenil usmeriti v kakovost in v širitev ponudbe. Poleg tradicionalnih velikih sodov za zorenje vina prostornine do 12.000 litrov je začel izdelovati tudi male francoske sode (barrique). Z njimi je dosegel takšno slavo, da jih danes največ izvozijo v Francijo. Med kupci teh 225-litrskih sodov je več najuglednejših bordojskih posesti (denimo Chateau Palmer), v Šampanji pa je več kleti opremljenih z njihovimi velikimi ovalnimi sodi.
Seznam njegovih stalnih naročnikov je preobsežen za ta prispevek. »Več kot 90-odstotkov proizvodnje gre v izvoz,« razkrije visokorasli Mathias Stockinger, ki v družinskem podjetju bdi nad proizvodnjo, medtem ko se je oče Franz specializiral za trženje in odkup lesa.
Jack Daniel's letno izdela 1,2 milijona sodov
Večino svojih strank pri Stockingerjevih osebno poznajo. Na omari v sejni sobi so razvrščene steklenice nekaterih njihovih najbolj slovitih kupcev, med drugim je tam 1,5-litrska steklenica barolo monfortino iz piemontske kleti Giacoma Conterna. V času našega obiska so dokončevali sode za kalifornijsko klet Harlan Estate, katere rdeča zvrst spada med najdražja vina ZDA; cena steklenice se v povprečju giba okoli 800 evrov. Sestavljali in lakirali so še deset 5000-litrskih sodov za južnotirolsko vinarstvo Bolzano, v skladišču je bilo za prevoz v toskanski Montalcino pripravljenih šest 2500-litrskih sodov.
»V svetovnem merilu smo zelo majhno sodarstvo,« nam razloži Mathias. »Največ lesenih sodov se danes izdela za skladiščenje žganja. Jack Daniel's v lastnem sodarstvu recimo letno izdela 1,2 milijona sodov!« Lani je sodarstvo Stockinger izdelalo 320 velikih sodov in 2500 barikov, njihova skupna prostornina je bila približno milijon litrov.
»Povpraševanje po naših sodih je trenutno noro,« je zadovoljen. »Če bi hoteli, bi lahko takoj podvojili obseg proizvodnje. A to ni izvedljivo brez padca kakovosti, saj ni mogoče kar čez noč povečati dobave kakovostnega hrastovega lesa.« Les uvažajo večinoma iz Nemčije, uporabljajo pa tudi avstrijski in slovaški les. »Nekoč smo kupovali tudi hrastovino iz Slavonije, vendar smo nehali, ker smo imeli težave z zagotavljanjem konstantne kakovosti,« pove Stockinger mlajši.
Francoski je vlažen, nemški je suh
Ko les razrežejo na ustrezno debelino in dolžino, ga zložijo na palete in ga pustijo, da se suši in »zori« pod milim nebom. Les za velike sode skladiščijo najmanj štiri leta. »Uporaba sušilnic pri nas ne pride v poštev,« je odločen. Pri utemeljevanju kakovosti domačih izdelkov je tudi nekoliko lokalpatriotski. »Domnevam, da je ključni dejavnik naše kakovosti tudi tukajšnje ozračje. To opažam takrat, ko na željo katere izmed naših strank kupimo les iz Francije. Ko ga otipaš, je zmeraj še malce vlažen, naš pa je suh kot poper.«
Sodarstvo je zahteven poklic. V obratu s 32 zaposlenimi je še zmeraj veliko napornega ročnega dela. »Zelo težko je najti nove delavce,« potoži Mathias Stockinger, »večina si raje poišče delo v drugih lesnopredelovalnih obratih v kraju, saj je v njih delo večinoma avtomatizirano in preprostejše.« Tesarjenje, sestavljanje, vstavljanje dna, tesnjenje, lakiranje, vse to delajo ročno. Delavci s težkimi macolami nabijajo obroče na sode, samo pri največjih sodih si lahko pomagajo z močnim pnevmatskim kladivom, ki so ga kupili pred tremi leti. Nekoliko manj zahtevna je izdelava barikov, saj te sodčke sestavljajo tudi s pomočjo posebne stiskalnice.
Lesene posode za puriste
Stockinger si je mednarodni sloves ustvaril predvsem zaradi specifične končne obdelave sodov, ki je drugačna kot pri večini konkurence. Notranjost soda se praviloma ožge, zato da se les razkuži in da obenem pridobi določeno stopnjo »toasta«. Močnejše je ožgan, izrazitejši je okus. Aromatiziranju vina v novih hrastovih sodčkih, ki pustijo okus po kavi, vanilji, kokosu ali čokoladi, se je nekoč reklo barikiranje.
»Naši sodi pa pravzaprav nimajo nič toasta in to zdaj postaja vse bolj popularno. Vse več uglednih pridelovalcev, tudi v Bordoju, se je začelo stilsko preusmerjati in ne želijo več, da bi njihova vina imela priokus po sodu,« poudarja Stockinger. Nevtralnost okusa dosegajo z večurnim žganjem soda pri sorazmerno nižji temperaturi, ki v notranjosti soda nikoli ne preseže 120 stopinj Celzija. Nazadnje posode še obdelajo z vodno paro.
Med večjimi strankami za zdaj ni nobene slovenske vinske kleti. Za nakup 2500-litrskih sodov se zelo ogreva prekmurska posest Marof, v njih naj bi nekoč zorela njihova najboljša bela vina. Zakaj so izbrali Stockingerja? »Prepričan sem, da bi se zaradi purističnosti njihovih sodov še bolj izrazile tipične značilnosti naših vinogradniških leg,« pravi enolog Uroš Valcl.
