Zgodba o prvih ljubljanskih tekočih stopnicah je podobna urbanemu mitu. Če slehernega Ljubljančana vprašate, ali ve, kje so bile prve tekoče stopnice, bo brez odlašanja odgovoril, da v Modni hiši na Cigaletovi. In hip zatem bo dodal, da se spominja, kako so se na njih igrali otroci. Če bi radi izvedli več tehničnih podrobnostih o neizmerni novosti, pa nastane črna luknja, saj o tem ni dosegljivih prav nobenih podatkov.
Ozke, visoke in za otroke malce zlovešče tekoče stopnice so odprli skupaj z Modno hišo 11. decembra 1961. Dogodek je bil tako pomemben, da sta se ga udeležila republiški in federalni sekretar za blagovni promet. Prvi, Marijan Dermastia, je tudi prerezal otvoritveni trak, ki je bil natančno na tekočih stopnicah. Te so bile tedaj največji simbol modernosti, Modna hiša skupaj s tekočimi stopnicami pa ponos mesta. A ker so bile drage – celotna Modna hiša je stala nekaj sto milijonov dinarjev – so bile narejene le v eno nadstropje navzgor. Kot se ob vsaki noviteti spodobi, so tudi tekoče stopnice opremili z navodili za uporabo. Ob njih je bil nalepljen napis: »Predno stopiš na stopnice, se primi za črno gumo.«
Ne glede na to, koliko pozornosti so vzbujale, pa uporabniki prvih ljubljanskih tekočih stopnic niso dobili konjaka in dišeče soli, tako kot jo je šokiranim kupcem leta 1898 ponujal londonski Harrods, prva veleblagovnica s tekočimi stopnicami na svetu.
Tekoče stopnice trgale obleke
A ne glede na to se je novo odprta Modna hiša v nekaj tednih pred novim letom 1962 zavihtela med najbolj oblegane ljubljanske trgovine. Do konca meseca je imela po poročanju Ljubljanskega dnevnika 160 milijonov dinarjev prometa, največ kupcev pa se je na tekoče stopnice zgrnilo 29. in 30. decembra 1961.
Kupovali so perilo, srajce, puloverje, pletenine in klobuke, malce manj plašče in bunde, trgovci pa so bili tudi presenečeni nad povpraševanjem po moški in ženski konfekciji. Modna hiša je bila pravzaprav neverjeten projekt jugoslovanske tekstilne industrije: tekstilci so ustanovili poslovno združenje, saj so hoteli boljšo prodajo svojega blaga. Zbrali so sredstva in odprli Modno hišo. V najboljših časih je imela še štiri podružnice po Jugoslaviji, od prvih šestnajstih tekstilnih tovarn, ki so sodelovale v Modni hiši, je v najboljših časih njihovo število naraslo na petdeset.
A vrnimo se k tekočim stopnicam. Kot rečeno, so bile otroško igrišče. Podeželske učiteljice so na ekskurzijah po Ljubljani svoje učence peljale tudi v Modno hišo, prav zato, da bi se otroci malce pozabavali in sprostili s tekanjem po tekočih stopnicah. Pri tem pa so pozabili, da so tekoče stopnice lahko tudi nevarne. V sedemdesetih letih sta se v tekoče stopnice Modne hiše zapeli dolgi obleki dveh gospodičen, a na srečo ni bilo druge škode kot strgano blago.
Pozneje so zgledu Modne hiše sledile še druge veleblagovnice v Ljubljani. V Centromerkurju, sploh prvi mestni veleblagovnici, so jih nekaj let po Modni hiši postavili pri stranskem vhodu iz Miklošičeve ulice. Kar je bila še kako pametna odločitev glede na to, da stavba slovi po veličastnem stopnišču ob glavnem vhodu. Po Centromerkurjevih tekočih stopnicah, ki so bile tudi ozke in visoke, so kupci prišli v nadstropja po neugledni strani in so se morali do izdelkov prebijati med kabinami za preoblačenje. Leta 1970 se je radostim tekanja po tekočih stopnicah pridružila še blagovnica Astra, ki je poskrbela za zabavo bežigrajskih otrok. Kmalu zatem pa so tekoče stopnice, ki so bile po dobrem desetletju uporabe že pričakovani del trgovin, vgradili tudi v novo blagovnico Maximarket.
