Soočenje avstrijskega sodnega izvedenca dr. Wolfganga Krölla in strokovne priče tožilstva dr. Mateje Lopuh se je na sojenju obtoženemu nekdanjemu zdravniku dr. Ivanu Radanu končalo tam, kjer se je začelo: na nasprotnih bregovih, saj jima stališč ni uspelo zbližati. Kljub temu pa je bržkone bolj zadovoljna obramba, saj ima status izvedenca, ki ga določi sodišče, večjo težo kot strokovna priča, ki jo je angažiralo tožilstvo. Kröllovo mnenje je namreč za Radana v marsičem razbremenilno, osredotoča pa se predvsem na – v marsičem sicer pomanjkljivo – zdravstveno dokumentacijo. Čeprav je soočenje trajalo dva dni, pa so nekatera vprašanja obvisela v zraku.
Individualna odločitev o konkretni situaciji
Ko je beseda nanesla na bolnico, za katero je tožilstvo v obtožnico zapisalo, da naj bi bil zanjo usoden previsok odmerek morfina, je bilo največ govora o prekinitvi umetnega dihanja. Lopuhova namreč ocenjuje, da je bila neprimerna in ključna že Radanova poteza, da bolnico z malignim tumorjem v področju od 5. do 7. vratnega vretenca privaja na spontano dihanje, ki ga ni zmogla. Lopuhova opozarja, da so zdravniki pred tem na konziliju res sprejeli odločitev o prenehanju zdravljenja, ne pa tudi o ukinitvi umetnega dihanja. Radan po drugi strani trdi, da je bil njegov zapis v temperaturnem listu v prvi osebi ednine samo posledica že prej ustno sprejete skupne odločitve, da bolnico tudi odklopijo od aparata.
Lopuhova poudarja razliko med neozdravljivimi in umirajočimi bolniki, saj eno ni enako drugemu. Ker je bolnici delovalo še več ključnih organov, bi po njenem mnenju zato morali nadaljevati z umetnim dihanjem, če so videli, da ne more dihati sama. Radan je ob tem danes ponovno povedal, da bolnica ni bila le neozdravljivo bolna, temveč tudi stara, imela je več metastaz, prebolevala je eno pljučnico za drugo, imela je prizadet centralnoživčni sistem in zato s ponovnim umetnim dihanjem ne bi nič pridobili. Avstrijski izvedenec Kröll danes tudi po dodatnem pozivu predsednika sodnega senata mag. Martina Jančarja ni jasno odgovoril, čigava različica je bolj smiselna, ni pa spremenil svojega stališča, da Radanu ne gre očitati umora ali grobe napake iz malomarnosti. Dodal je še, da gre v takšnih primerih za »individualno odločitev o konkretni situaciji«. Z »ne bom se izrekel, ker bom potem naredil isto napako kot kolegica,« je odpravil tudi vprašanje, ali bi pacientka sicer umrla že istega dne oziroma v kratkem. Lopuhova namreč trdi, da bi lahko z umetnim dihanjem živela morda tudi še več mesecev ter da je bila kljub prenehanju zdravljenja dovolj stabilna.
Izkušnje proti študiji
Kröll pa je bil povsem jasen pri svojem vztrajanju, da bi EKG Radanovega bolnika, za katerega naj bi bil usoden kalij, moral v tem primeru kazati le ravno črto in nobenih občasnih »električnih« trzljajev. To je podkrepil z lastnimi izkušnjami, češ da je tako, kadar možgansko mrtvim darovalcem organov pred presaditvijo organov s kalijem ustavijo srce. Na poziv Lopuhove in tožilstva, ali se lahko sklicuje na kakšno študijo in ali lahko predloži EKG, ki bi to dokazoval, je odgovoril nikalno, vendar pa tudi Lopuhova danes ni mogla predložiti slike EKG, ki bi njegove izkušnje ovrgla. Lopuhova se je pri tem sicer sklicevala na študijo usmrtitev s kalijem v ZDA (gre za edino študijo s tega ozkega področja), ki govori drugače kot Kröll. Toda tudi v tej študiji konkretne slike EKG Lopuhova danes ni našla.
Pri zadnjem, tretjem bolniku (smrt četrtega so obravnavali že v ponedeljek) je bilo danes še več zmede. Gre namreč za bolnico, ki naj bi glede na temperaturni list morfin prejela še potem, ko je umrla. Se pa čas smrti glede na temperaturni list in drugo dokumentacijo po besedah tožilke dr. Katarine Bergant ne ujema (razlika pol ure), zato tožilstvo meni, da je domnevno usodni morfin dobila že prej. Glede na razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo se Lopuhova in Kröll sicer strinjata, da je bolnica najverjetneje umrla zaradi možganske krvavitve, vendar je Lopuhova poudarila, da v dokumentaciji nikjer ne najde indikacije, da bi bil morfin sploh potreben. Radan se je na te njene besede odzval z navedbo povečanega števila vdihov na minuto, ki naj bi nakazovali hiperventilacijo, vendar se je nato izkazalo, da navaja podatke o drugi bolnici. Na pobudo tožilstva je predsednik sodnega senata preveril, ali so že v preteklosti ta podatek povezovali z napačno bolnico, vendar je Jančar ocenil, da ne, obramba pa je tožilstvo zato celo obtožila podtikanja.
