Po samo treh letih v lasti ameriškega finančnega sklada Gores Group je bila Fotona, upoštevaje neuradne podatke, preprodana kitajsko-evropskemu finančnemu skladu Agic Capital za 80 milijonov evrov. To je več kot štirikratnik cene, pred tremi leti dosežene ob lastninjenju. Od leta 2013, ko so prihodki od prodaje dosegli dobrih 23 milijonov evrov, so se lani zvišali na okoli 40 milijonov evrov, dobičkonosnost Fotone pa se je skoraj početverila.
Podobno hladen tuš kot ob novici, za koliko naj bi bila pred dnevi prodana Fotona, je konec lanskega leta povzročila preprodaja Heliosa japonski multinacionalki Kansai Paint, enemu od desetih največjih izdelovalcev premazov na svetu. Leta 2013 so Helios prevzeli finančna sklada Franklin Templeton in Blackstone ter avstrijska družba Ring International. Ker je bila domžalska družba, prodana skupaj z integriranim avstrijskim izdelovalcem premazov Rembrandtinom, v lasti Ringa, cena, ki so jo za Helios odšteli Japonci, v višini 572 milijonov evrov, ni neposredno primerljiva z vrednostjo 145 milijonov evrov. Za toliko je bil leta 2013 prodan Helios.
K bistveno višji kupnini je veliko pripomoglo izboljšanje dobičkonosnosti in zvišanje denarnega toka iz poslovanja, ki kaže, koliko sredstev ostane za investicije, vračilo naložb in dividende. Od leta 2013 do lani se je denarni tok zvišal skoraj za trikrat, na okoli 60 milijonov evrov. Ravno mnogokratnik denarnega toka iz poslovanja, odvisno od panoge, v kateri podjetje deluje, pomeni grobo oceno vrednosti, po kateri je mogoče družbo prodati. To pa kaže, da bi bilo pred prodajami državnih podjetij smiselno storiti vse, kar je mogoče, da se njihovo poslovanje izboljša.
Četudi se je z vsemi omenjenimi privatizacijami mudilo, kar je verjetno tudi vplivalo na to, da izkupiček ni bil optimalen, se Slovenija ne more pohvaliti, da je pred tem državno srebrnino prodajala smotrno, le redko pa se je upoštevala perspektivnost tradicionalnih družb. V svetu ugleden proizvajalec turbin za hidroelektrarne Litostroj Power, sicer v nekdanji lasti Cimosa, je bil leta 2014 prodan za dobrih dvajset milijonov evrov. Nekaj več kot sto milijonov evrov so Rusi leta 2007 plačali za 55-odstotni lastniški delež Slovenske industrije jekla, med drugim lastnice jeseniškega Acronija in Metala Ravne. Že legendarna je prodaja Tobačne Ljubljana leta 1991. Za njen 60-odstotni lastniški delež je nemška družba Reemtsma plačala 17 milijonov evrov. V tistem času je Tobačna izdelala okoli osem milijard cigaret na leto, kar je bilo trikrat več od rovinjske tekmice. Toda ta je bila pred dvema letoma prodana za več kot 500 milijonov evrov.
Upajmo le, da bodo prihodnje prodaje državne srebrnine bolj spretne, da bo država nastopala bolj taktno, poskrbela, da bodo podjetja pred prodajo vsaj za spoznanje bolje poslovala in da bosta eni od najbolj mastnih privatizacij doslej – Nove Ljubljanske banke in Telekoma – izpeljani zgledno.
