V sredinem televizijskem soočenju je 48-letna francoska populistka Marine Le Pen pokazala svoj pravi obraz skrajne desničarke, ki ga je doslej v veliki meri prikrivala. Kako bi sicer drugače označili njeno agresivnost, ploho žaljivk, provokacij in podtikanj na račun predsedniškega protikandidata Emmanuela Macrona – na primer, da ima morda skrit račun na Bahamih – ter številne laži ali vsaj zmotne trditve. Spet je spodbujala strahove pred priseljevanjem (ki ga je v Franciji zdaj v resnici zelo malo), pred terorizmom (sama pa ni podprla protiterorističnih ukrepov EU in francoske vlade), prav tako je razpihovala konflikt z državljani islamske vere (konflikt, ki ga želi s terorističnimi napadi ustvariti tudi Islamska država). In čeprav ima veliko pod palcem, je nastopala kot kandidatka ljudstva, ki naj bi ji stal nasproti mladi kandidat multinacionalk in bank.
Dobro premišljena agresivnost
Vsekakor si na tak način ni pridobila resnih, konservativnih volilcev republikanca Françoisa Fillona, ki je v prvem krogu dobil 20 odstotkov, s čimer je zaostal za njo in za drugim krogom samo za 1,4 odstotne točke. Prav ti desni volilci bodo jutri odločili o zmagovalcu drugega kroga.
Zdi se, da je Le Penova že takoj po prvem krogu predsedniških volitev 23. aprila, ko ji ni uspelo zmagati in tako dati novega poleta volilni kampanji, vedela, da 7. maja še ne bo predsednica Francije. Ankete že vseskozi kažejo, da bo jutri slavil Macron z okoli 20 odstotkov prednosti.
V sredinem soočenju Le Penova najbrž že ni več nastopala kot kandidatka na predsedniških volitvah, ampak kot voditeljica opozicije, ki napada predsednika Macrona. Pokazala je, kaj bo počela naslednjih pet let, ko bo na oblasti Macron. Na tak način je hotela pred junijskimi parlamentarnimi volitvami mobilizirati vso jezno Francijo, ki se težko prebije do konca meseca in ki je proti dosedanji francoski politiki, tudi proti EU in globalizaciji. Torej je nagovarjala volilce radikalnega levičarja Jean-Luca Mélenchona, ki je v prvem krogu z 19,6 odstotka glasov zasedel četrto mesto. Nesmiselno bi bilo nagovarjati desne volilce, ki so preveč zvesti republikancem. Le Penova je potemtakem že zdaj v volilni kampanji za parlamentarne volitve, volilni boj za predsedniške volitve se je za njo najbrž končal 23. aprila.
Francozi so za evro
Sicer so ji ankete še pred dvema meseca kazale blizu 30 odstotkov. Ob bližanju volitev pa so Francozi vse bolj spoznavali, da ni primerna za vodenje njihove države. Najbolj si je škodila z obljubo o odpravi evra. Varčevalci in upokojenci so se zbali, da bodo njihovi prihranki in pokojnine v frankih po 30-odstotni devalvaciji, s katero je hotela povečati francoski izvoz, za toliko manj vredni. V zadnjem tednu je naredila korak nazaj z nekakšnim sistemom dvojne valute, vendar se je na sredinem soočenju izkazalo, da niti sama ne razume, kako bi vse skupaj delovalo, ko bi bil frank za domače potrebe, evro pa za poslovanje s tujino. Tovrstna ekonomska vprašanja pa so za Francoze veliko pomembnejša od boja proti terorizmu.
Vzpon Nacionalne fronte
Veliko podporo je Le Penova vsekakor ohranila na podeželju, kjer polovica občin nima več ne zdravnika, ne pošte, ne trgovine. Ljudje to izgubo občutijo kot zapuščenost in dokaz, da so elite v Parizu nanje pozabile. »Nismo vredni tega, da bi imeli pošto,« pravijo. »Le Penova je edina, ki nas razume.« Volilce ima tudi v manjših mestih, kjer je industrija v krizi ali so tovarne že zaprte.
Glavna naloga novega predsednika Macrona bi morala biti, da odpravi to razklanost Francije na bogata velika mesta, ki jim globalizacija koristi, in podeželje z manjšimi mesti, ki jih je globalizacija prizadela. Samo tako bo namreč mogoče ustaviti Nacionalno fronto (FN), ki se od leta 2011, ko je Le Penova od očeta prevzela krmilo, neprestano krepi. Če je Jean-Marie Le Pen v prvem krogu predsedniških volitev leta 2002, ko se je kot drugouvrščeni nepričakovano uvrstil v drugi krog, dobil 4,8 milijona glasov, je njegova najmlajša hčerka leta 2012, ko je bila sicer tretja, prejela 6,4 milijona, 23. aprila letos že 7,6 milijona glasov. Na evropskih volitvah leta 2014 pa je FN v Franciji celo zmagala s 25 odstotki glasov.
Krepitev FN je rezultat premišljene strategije, s katero je Le Penova stranko poskušala narediti zmerno in sprejemljivo za večino Francozov. Tako je iz stranke izključila odkrite antisemite in zagovornike kolaboracije z nacistično Nemčijo. Poleg tega ima drugače kot oče socialni program, kot je dvig minimalne plače, zato jo je v prvem krogu podprlo kar 45 odstotkov delavcev. Če je oče zagovarjal prosto delovanje trga, hoče Le Penova Francoze varovati ne le pred migranti in islamom, ampak tudi pred divjo, iracionalno silo trga in globalizacije. Pri tem njenem obratu v socialno smer ima veliko vlogo njen 35-letni svetovalec Florian Phillipot, ki je deklarirani gej. Tako Le Penova v zadnjih letih ni podpirala sicer zelo močnega francoskega gibanja proti istospolnim porokam.
Spor z očetom
Pravzaprav je temeljna razlika med očetom in hčerko v tem, da je bil Jean-Marie Le Pen zadovoljen s svojo vlogo provokatorja in burkeža v opoziciji, medtem ko si hčerka na vse mogoče načine prizadeva priti na oblast. Iz te razlike lahko tudi razumemo hud spor med njima pred dvema letoma. Tedaj je oče izjavil, da so plinske celice »nepomembna podrobnost druge svetovne vojne«, nakar ga je vodstvo FN izključilo iz stranke. Brez tega ukrepa Le Penova zdaj morda ne bi bila v drugem krogu. Še vedno pa analitiki menijo, da FN ostaja skrajnodesničarska stranka, saj se Le Penova – drugače kot se je nekdanji neofašist Gianfranco Fini eksplicitno distanciral od fašizma – ni jasno distancirala od kolaboracije vichyjskega režima, rasizma in antisemitizma, kar se kaže tudi v ideologiji nekaterih njenih sodelavcev.
V FN je po slabem izkupičku 23. aprila oslabilo Phillipotovo socialno krilo, vse glasnejše pa je konservativno krilo, v katerem ima vodilno vlogo 27-letna Marion Maréchal Le Pen, nečakinja predsednice stranke, ki je idejno bližje 89-letnemu dedu kot njegova hčerka. Zlasti katoliški konservativci si želijo, da nečakinja zamenja teto na čelu FN. »Imeli smo napade na policiste, Bataclan, Nico, dobili pa smo ušivih 21,4 odstotka. Kaj se še mora zgoditi, da zmagamo?« pravi član FN, ki nasprotuje Marine Le Pen. Za FN je problem, ker s takim odstotkom ne more dobiti več kot 20 od 577 poslancev na junijskih parlamentarnih volitvah, saj je dvokrožni volilni sistem, ki je pisan na kožo republikancem in socialistom, zelo neugoden za ekstremistične stranke. Brez večjega števila poslancev pa bo FN nemočna, kot je bila v zadnjih petih letih, ko je imela dva poslanca.
Najbrž pa Le Penova misli že na predsedniške volitve leta 2022, ki bi bile lahko usodne za Francijo, če Macron v naslednjih petih letih ne bo uspešen.
