Ali ste vedeli, da imata pohod po poti okupirane Ljubljane in spremljajoč tek trojk daljšo zgodovino kot sama Pot spominov in tovarištva? Pot, ki jo poznamo tudi kot PST, je pravzaprav polovico mlajša kot prireditev Pot ob žici, ki bo letos že 61. leto zapored.
Tudi tokrat bomo v Dnevniku lovili posebno vzdušje, ki tradicionalno vlada na poti v soboto, ki je najbližje mestnemu prazniku. V startu in cilju bomo lovili tudi zagrete tekače ter njihove fotografije objavili v ponedeljek skupaj z rezultati teka. Danes pa spominjamo, kako je Ljubljana dobila zeleni prstan in trajno traso, ki je tako kot prireditev vpisana kot spomenik v register kulturne dediščine.
Ta skoraj 35 kilometrov dolga rekreacijska pot okoli Ljubljane je med prebivalci prestolnice in širše dobro znana, a mnogi se niti ne zavedajo, da današnje podobe ni dobila čez noč. Res je nastala na trasi žičnatega obroča, s katerim je italijanski okupator omejil gibanje ljudi in si olajšal nadzor nad središčem odporniškega gibanja, a za njeno gradnjo je bilo treba zelo veliko truda ogromnega števila ljudi.
»Mnogi niso verjeli, da nam bo uspelo,« najprej poudari Slavko Krušnik, nekdanji sekretar odbora za gradnjo PST, ki je sodeloval pri projektu vse do njegovega konca leta 1985, kljub temu da se je prej upokojil.
Trajna trasa pohoda
Tudi trem študentom arhitekture Mitji Omersi, Francu Kastelicu in Jožetu Štoki so govorili, da so nori, ko so leta 1972 izdelali predlog za ureditev poti vse okoli Ljubljane. Povod za Alejo spominov in tovarištva, kot so jo sprva poimenovali, je bilo pravzaprav negodovanje ljudi in organizatorjev, da se trasa pohoda ob žici, ki je kot fizični spomin na okupirano mesto zaživel že leta 1957, vsako leto spreminja. Pojavljati so se začele zamisli o trajni ureditvi poti in Omersa je v tem videl priložnost. Pri Šestici je svoja dva prijatelja pregovoril, da so v slikarskem ateljeju njegovega očeta naredili prvi načrt.
Zelo spontano se je tako začela zgodba, ki ji je dala veter v krila tedanja Mestna konferenca Socialistične zveze delovnega ljudstva Ljubljana. Oktobra leta 1974 je ustanovila poseben odbor za gradnjo poti, ki ga je do smrti vodil Franc Kimovec - Žiga. »Prvotno so si res zamislili alejo, ampak sem bil jaz trmast in sem vztrajal, da imajo alejo Nemci, mi bomo imeli pa pot. In tako je obveljala PST, ki lahko simbolno pomeni tudi pssst, sovražnik prisluškuje,« se vzradosti sogovornik in nas popravi, da ni bila Ljubljana edina obdana z žico med drugo svetovno voljno. Ožičen je bil tudi Leningrad, vendar so imeli vsaj izhod na morje.
Vsako leto zbirali samoprispevek
Kar 12 let po tem, ko so simbolično zasadili prvo drevo, so PST slavnostno odprli prav na praznik osvoboditve Ljubljane. Veliko truda je bilo treba pri pridobivanju zemljišč, pove Krušnik. Borili so se tudi za enotno gradbeno dovoljenje, da jim ga ni bilo treba pridobiti pri vsaki občini posebej, preprosto ni bilo niti zbiranje denarja za gradnjo. »Gradilo se je s samoprispevkom. Prispevali so ga Ljubljančani in Ljubljančanke, nič ni šlo iz proračuna. Prvotno je bilo mišljeno, da počakamo, da se zbere vseh pet milijonov dinarjev, ampak takrat je bila inflacija že zelo velika, zato sem predlagal, da začnemo raje graditi pot po posameznih odsekih,« pripoveduje Krušnik.
Prvi del gradnje, ki je potekal na Golovcu, je ljubljanska mladina opravila ob pomoči nemške mladine iz Wiesbadna. Nato so posebej za ta namen prišle delovne brigade iz vse Jugoslavije, vendar se je kmalu izkazalo, da je to predrago. Delo so nadaljevali ob pomoči sindikatov, komunalnega podjetja Ljubljana in ljubljanskih brigad, ki so jih sestavljali večinoma učenci ljubljanskih srednjih šol. Tako so na koncu večji del poti Ljubljančani zgradili sami.
Z roko v roki ob 12. uri
Ko so končali vsak odsek, je sledil piknik, se spomni Krušnik. »Navadno so me zafrkavali, da so Italijani postavili žico v dveh nočeh, mi pa gradimo že leta. Na to sem vedno odgovoril, da naj dajo tudi meni mitraljez, pa bo narejena po hitrem postopku,« se nasmeje 93-letnik, ki se lahko pohvali z več kot 18.000 registriranimi šalami. Nedavno je v samozaložbi izdal publikacijo Smeh v burnih dneh.
Franc Kimovec je vseskozi govoril, da bo pot dnevna soba Ljubljančanov, vseh tistih, ki nimajo svojega vrta. Sprva so želeli urediti 20 metrov širok pas okoli Ljubljane – štiri metre poti in na vsako stran osem metrov zelenice, a jim to ni uspelo. Toda »bistvo je, da so ljudje čutili to pot kot svojo. Vsa druga mesta so obkrožena z avtocestami, mi pa imamo vse okoli drevored, in to v spomin na boj proti okupatorju,« sklene aktivni član društva Zeleni prstan, ki skrbi za ohranjanje in popularizacijo poti.
Tako kot vsako leto bo izkušeni planinec tudi to soboto prehodil del PST, vmes pa upa, da bodo ljudje ob 12. uri ob zvoku siren res pokazali tovarištvo, sklenili roke in objeli Ljubljano na mestu, kjer so jo pred 75 leti sovražniki obdali z žico.
