Z družino živim na stari kmetiji, kjer pridelamo velik del lastne hrane, imamo svojo izvirsko vodo, gozd pa nam daje les za kurjavo. Hišo sva z možem v glavnem obnovila sama v skladu z njeno tradicijo. Kurimo v črni kuhinji, grejemo se ob krušni peči, vodo zajemamo pri izviru in imamo urejeno kompostno stranišče. Nimamo hladilnika, zamrzovalnika, televizije in radia, računalnik pa je večino časa izklopljen, zato je poraba elektrike minimalna. Ne obremenjujejo nas visoki življenjski stroški, tako da z možem za denar delava občasno ter izmenično in nama ni treba sprejemati delovnih pogojev, ki bi zatirali svobodo mišljenja, čutenja ter izražanja, najini otroci pa se lahko v miru šolajo doma.
Ko ni večjih del na zemlji, zadovoljimo svoje nomadske duše in se veliko potepamo. Zimo mnogokrat preživimo v Belgiji, del jeseni v Grčiji. Vsak dan vstajamo zgodaj in včasih gremo spat že pred kurami, pa vendar se mi zdi, da imamo dovolj časa za cartanje, sanjarjenje, branje, igro, pogovor… Srečni smo ali pa to vsaj pričakujemo od življenja. Večina ljudi o sreči niti ne sanja več. Kaj češ, pravijo.
Ste se za življenje v stiku z naravo odločili po kaki večji prelomnici ali spoznanju ali je bil prehod daljši?Vse je šlo postopoma in vsak naslednji korak je bil neizogiben. Zrasla sem z zelenjavnim vrtom, Alpami v ozadju in le kakih dvajset minut od gozda. Kot skoraj vsi Slovenci moje generacije pač. Med študijem na Nizozemskem in poznejšim bivanjem v Bruslju se mi je mešalo, počutila sem se kot ptica v kletki. Mož je iz meščanske družine, ki si rok z zemljo nikoli ni mazala, vseeno pa je svoja študijska leta preživljal v gozdu, kjer se je najlažje zbral in sprostil. Ko sva začenjala skupno pot v Bruslju, je bilo stanovanje polno rastlin, za katere sva si omislila kompost. Na mini dvorišču sva imela dve kokoši, ki jima je bilo ime Kura in Kokoš. Kmalu sva začela iskati hiško na deželi in se preselila. Na dvajsetih arih sva gojila sadje in zelenjavo in si uredila tudi kompostno stranišče. Ure in ure sva po gozdovih in travnikih nabirala divja zelišča in se iz knjig učila o njihovi uporabnosti. Nato sva si zaželela več zemlje, lasten gozd in izvir vode. To pa sva seveda po primerni ceni lahko kupila le v Sloveniji.
Na koga je vaša odločitev najbolj vplivala?Vsekakor na najine otroke. Vidim tudi, da se ob stiku z našim načinom življenja mnogi zamislijo, vendar je očitno pretežko narediti prvi korak…
Ali ljudje menijo, da odstopate od ustaljenih družbenih pravil? Kakšen je odziv na vaš način življenja pri vaših bližnjih, prijateljih in znancih?Bili so zelo različni odzivi, nejevera, strah, nerazumevanje. Spraševali so me, kako zdržim brez televizije in kopalnice, ali pa občudovali in pohvalili, da si upam in da se mi ljubi. Seveda ljudje menijo, da smo popolni avtsajderji. V bistvu pa se dobro znajdemo povsod, tako v metropolah kot na njivi. Na to sem najbolj ponosna.
Katere so težje plati življenja v stiku z naravo in skoraj popolne samozadostnosti?Najtežji korak je ustvariti pleme. Sliši se neumno, pa vendar je res. Vedno bolj se zavedam pomembnosti trdne skupnosti in medsebojnega sodelovanja. Za obdelovanje zemlje, skrb za živali, sekanje drv, vzgojo otrok je potrebnih veliko rok, glav in src. Nuklearna družina in individualizacija sta obsojeni na propad. Ne še takoj, dolgoročno pa zagotovo.
Zakaj je bila sprememba pozitivna?Mislim, da mi je sicer grozila kar resna depresija. Baje imajo živali v živalskem vrtu podobne psihične motnje kot človek (depresija, shizofrenija, anksioznost…), v divjini pa tega ni. Bila bi kot kak apatičen lev v kletki.
Kakšna je torej vaša življenjska filozofija?Vem, da nič ne vem, in komaj čakam, da izvem.
