Da, tako imenovanih problematičnih, težko obvladljivih otrok je iz leta v leto več, skoraj na vsaki šoli se srečujemo z njimi. Pojav ni od včeraj – gre za proces in za preplet številnih dejavnikov, ki učinkujejo skupaj. Če bi že moral določiti točko, ko se je vse skupaj začelo, bi izpostavil pojav televizije v vsakem domu, ob čemer je seveda treba upoštevati, da gre ta pojav vštric z družbenimi spremembami. Starši imajo danes manj časa za svoje otroke, zlasti za kvalitetno interakcijo. Iz služb prihajajo pozno. Služb do treh popoldne, ki so bile včasih normalne, danes skorajda ni več. Da ne govorimo o stiskah brezposelnih staršev ali tistih z negotovimi zaposlitvami. Otroci so prepuščeni televiziji, računalnikom, zlasti računalniškim igricam, med katerimi je veliko škodljivih. Starši za povrh prihajajo iz služb utrujeni, pod stresom. Kako naj se še kvalitetno ukvarjajo z otroki? A za to niso krivi, človeške moči so omejene. Kriva je družba.
Ampak če starši nimajo dovolj časa za otroke, je šola še bolj pomembna.Popolnoma se strinjam. Šola je izjemno pomembna institucija. Toda sama je nemočna. Da bi lahko opravila svojo vlogo, je ključno sodelovanje s starši in drugimi institucijami, ki delajo z otroki. Tu pa se pogosto zatakne. Starši, če sploh pridejo v šolo, pogosto krivijo učitelje, sistem, vrstnike, le pri sebi ne najdejo napake. Podporo nam včasih odrečejo celo institucije, ki so bile ustanovljene za delo z otroki s tovrstnimi težavami.
Ste lahko konkretni?Lahko. Ena od ljubljanskih osnovnih šol je bila ustanovljena za delo z otroki s primanjkljaji na čustvenem in vedenjskem področju. V ta namen ima tudi prilagojene standarde: bistveno manjše oddelke, več strokovnjakov… Nedavno je najprej pogojno soglašala s prešolanjem našega učenca k njim, nato pa so soglasje na podlagi enega samega sestanka, na katerem je bil prisoten samo eden od staršev, brez pregleda obširne dokumentacije, preklicali. In vendar so za tega otroka strokovnjaki ugotovili, da veliko lažje funkcionira v majhnih skupinah, česar mu mi nikakor ne moremo zagotoviti, razen v obsegu nekaj ur na teden. Kaj naj zdaj storim kot ravnatelj?
Pa je prešolanje prava pot?V eni od kolumn ste zapisali, da je nedopustno in sramotno, če šola ne zna poskrbeti za prvošolca, ki razbija, grize, grozi. Toda šola mora ustrezno poskrbeti tudi za druge otroke v razredu, vsi imajo pravico do varnega učnega okolja. Včasih je prešolanje enostavno edina pot. Poglejte ta dokument (sogovornik pokaže dva lista z dolgim seznamom individualnih sestankov, ki jih je letos z enim učencem in starši opravila svetovalna služba, op. p.). To in še marsikaj naredimo, ko iščemo najboljšo rešitev. Če starši, tako kot v tem primeru, sodelujejo, jo tudi najdemo, stvari se lahko hitro izboljšajo. Pred leti je na primer k nam prišel učenec z neke šole, kjer je učiteljica ravnatelju postavila ultimat – ali gre s šole nasilni učenec ali ona. Starši so bili kooperativni, učenec je začel pri nas na novo. Dobro se je izteklo, nobenih večjih težav ni bilo več z njim. Včasih pa se težave le stopnjujejo. Takrat razmislimo o prešolanju.
Toda nasilen, razdiralen otrok kliče na pomoč. Kakšno sporočilo mu pošlje šola, če se na njegove težave odzove tako, da se ga znebi oziroma problem prenese na drugo šolo? Omenili ste mi učenca, ki je bil v enem letu trikrat prešolan.Res je, »problem« v takih primerih predamo drugi šoli, a to storimo po premisleku in številnih pogovorih. V upanju, da se bo v novem okolju bolje počutil, da bo tam lahko neobremenjeno začel od začetka. Morate vedeti, da otroci, o katerih govoriva, učno običajno niso zelo uspešni, ne odlikujejo se po drugih dosežkih, recimo v športu, niso iz premožnih družin. Potrebujejo pa pozornost. Ker drugače ne znajo, si jo priborijo na neprimerne načine. Včasih postanejo razredni klovni, včasih se zatečejo k nasilju. In tu se začne kalvarija šole, če staršev ni v šolo, če se ne zmenijo za težave otroka, če nočejo uvideti, kje je problem.
Rekli ste, da nesodelujoči starši pogosto za težave krivijo vas.Da, očitajo nam, da njihovega otroka ne znamo ustrezno motivirati, ga pravilno umiriti, da bi ga kdaj morali pobožati in mu reči, da je priden, da so učitelji pristranski in krivični… Očitajo nam skratka vse tisto, kar počnemo. Pišejo tudi anonimne prijave na inšpekcijske službe, včasih prav tisti, ki jih ni v šolo, te pa jih vzamejo zelo resno. S tem imamo nato veliko dela.
Kaj lahko storite v primerih, ko staršev ni v šolo?Nič, lahko jih le milo prosimo in jim dopovedujemo, da imamo isti cilj – storiti vse, da bo otrok uspešen, pripravljen na življenje in da mu bo v šoli dobro. Nekemu očetu sem rekel, da ga bom čakal ves dan, do enajstih zvečer, če bo treba. Neka druga mama pa je na sestanek v šolo prišla skupaj s predstavnikom lokalnega odbora neke politične stranke. Ne bom povedal, katere. Hočem povedati, da je šola brez staršev nemočna.
Ampak nekaj instrumentov šola le ima na voljo, tudi brez pomoči staršev. Razredničarka ali psihologinja se lahko s problematičnim učencem pogovori, si pridobi njegovo zaupanje, poizve za njegove stiske, pokliče na pomoč strokovnjaka, najde njegova močna področja…Da, vse to počnemo. Pametna učiteljica pravzaprav ves čas išče dejavnosti, v katerih bo učenec uspešen, včasih že zaradi ljubega miru – da lahko izvede pouk. Ampak kaj naj stori šola, ko eden od staršev z odvetnikom učiteljem prepove pogovor z otrokom – devetošolcem – brez prisotnosti staršev? Tudi to se je že zgodilo na neki šoli.
Pa ima to pravico?Ima, po predpisih si mora svetovalna služba za obravnavo otroka pridobiti soglasje staršev. Zato ves čas poudarjam, da ima šola brez sodelovanja staršev in ustreznih institucij zvezane roke. Na naši šoli imamo denimo zelo dobre izkušnje z ljubljanskim centrom za otroke in mladostnike, pa zelo mešane s centri za socialno delo. Zgodilo se nam je že, da je bil kak naš učenec že pol leta pri njih v obravnavi, pa smo to izvedeli po naključju. Ali da je bil oče obravnavan zaradi nasilja v družini. Kako naj potem učinkovito pomagamo otroku? Saj menda vedo, da smo tudi sami zavezani k varovanju osebnih podatkov otroka.
Pa še nekaj bi rekel: ljudje šoli po javnomnenjskih raziskavah zelo zaupajo. Toda ko v medijih izbruhne kakšen primer nasilja, je šola nemudoma kriva za vse. Mnogi tudi še vedno ne razumejo, kako se na šolah urejajo spori. Staršem zato vedno povem: najprej pojdite do učitelja. Če se zadeva ne uredi, do razrednika in ravnatelja, potem pa greste lahko tudi k inšpektorjem ali v medije. Opažam, da te stopnice najraje preskakujejo prav starši problematičnih otrok.
Šola je, če hoče ali ne, tudi vzgojna ustanova. Kako vi vidite to vlogo šole? Je vaša naloga ali ne?Zagotovo. Šola je po svojem bistvu vzgojna institucija. Ampak če družba od nas pričakuje, da bomo to svojo vlogo v razmerah, kakršne so, zgledno opravljali, naj nam zagotovijo tudi pogoje za to. Ko so pri nas pred leti po skandinavskih zgledih vpeljali inkluzijo otrok s posebnimi potrebami, so »spregledali«, da so na Finskem ali Norveškem v razredih lahko hkrati tudi po štirje učitelji, če za tri otroke ugotovijo, da potrebujejo prilagoditve. Pri nas so dodatni učitelji predragi. Predpisi so pogosto prenormirani.
Na primer: neki otrok nekaj polije po tleh. Učitelj vzgojno ukrepa in mu naroči, naj to pobriše. Toda starši lahko temu nasprotujejo, češ da gre za poniževalen ukrep. Se je že zgodilo na neki šoli. Drug primer: šola predlaga staršem, da bi učenec ponavljal razred, ker učitelji vidijo, da ne zmore. Za starše je predlog grozen, ne morejo se sprijazniti z otrokovimi težavami in soglasja k ponavljanju ne dajo. Skratka, na vse pretege si prizadevamo, da bi otroku pomagali, a nas ustavijo starši sami.
Strokovnjaki opažajo, da je čedalje več otrok, ki se enostavno ne znajo soočati s frustracijami. Ker so jih doma, pravijo, preveč ščitili pred padci in neuspehi. Bi jim pritrdili? Je teh otrok res vse več?Da. Zato na šolo stalno vabimo strokovnjake, ki učiteljem in staršem povedo, zakaj je včasih treba otrokom življenje otežiti, ne pa ga jim kar naprej olajševati. Da se bodo znali spopadati s frustracijami, da bodo zmogli fizični in miselni napor. Da ne bodo takoj zbežali v udobje igric, brezdelja in resničnostnih šovov. Dr. Viljem Ščuka nam je nekoč povedal, da je opazil, da starši včasih v dude z mlekom izvrtajo večje luknjice, da se otrokom ne bi bilo treba mučiti s sesanjem. Nič čudnega, da potem kot odrasli tožijo zaradi izgorelosti, depresije, stresa. In zdaj prihajajo v šole »razvajeni« otroci »razvajenih« otrok…
