Otvoritveni film festivala Chez nous (Pri nas doma) francoskega režiserja Lucasa Belvauxa se je za zelo aktualnega izkazal ravno v tednu pred francoskimi predsedniškimi volitvami, ko se je v drugi krog prebila Marine Le Pen, predsednica skrajno desne Nacionalne fronte, četudi je več glasov dobil »skrajni sredinski« neoliberalec Macron; obe tradicionalno najmočnejši stranki francoske politike, republikanci in socialisti, sta ostali daleč zadaj. Pri nas doma raziskuje mehanizme Nacionalne fronte in medijsko podobo Marine Le Pen (ki je v filmu preimenovana v Agnès Dorgelle), pa tudi razloge za razočaranje in nezaupanje francoskih volilcev v tradicionalne politične stranke ter porast neofašističnih gibanj, ki so s skrajno desničarskimi strankami v Franciji (kot drugje po Evropi) tesno povezana.
Pauline Duhez iz majhnega francoskega mesta je negovalka na domu, ki se za politiko ne zanima pretirano, vendar jo ob deprivilegiranosti njenega domačega kraja in ekonomski negotovosti začnejo privlačiti populistične desničarske ideje; z likom njenega partnerja, ki ji prikriva svojo vpletenost v nasilno neonacistično organizacijo, se film hkrati poglobi tudi v prepletenost tovrstnih organizacij in političnih strank, ki ni vselej očitna niti njihovim akterjem samim.
Film je v Franciji naletel na buren odziv, še posebno Nacionalne fronte, ki je produkcijsko ekipo primerjala z Goebbelsom; četudi gre za eno najmočnejših francoskih strank, njeno upodabljanje v mainstreamovski kulturi namreč ostaja tabu, saj se filmarji večinoma bojijo negativnih odzivov in povračilnih ukrepov. Kljub zelo zanimivi tematiki, ki je v tem trenutku verjetno med najbolj perečimi – ne le v Franciji – pa filmu v umetniškem smislu nekoliko spodleti, saj deluje nekoliko neživljenjsko in celo naivno.
Zavrženost po islandsko
Verjetno najboljši film letošnjega festivala je bil rahločutni in poetični Hjartasteinn (Kamnito srce), ki je dobil nagrado občinstva; prvenec islandskega režiserja Guðmundurja Arnarja Guðmundssona so premierno predvajali na Beneškem filmskem festivalu in si je tam priboril tudi queerovskega leva. Gre za zgodbo o prijateljih, najstnikih Þóru (Baldur Einarsson) in Kristjánu (Blær Hinriksson), ki v islandski vasici skupaj preživita vsak prosti trenutek, ribarita, razbijata zapuščene avtomobile, se kopata, jezdita konje, dokler se ne izkaže, da Kristján do Þóra čuti več kot le prijateljska čustva. Njegova prebujajoča se seksualnost je v okviru konservativne, heteronormativne družbe, ki jo ključno definira njena majhnost in zaprtost vase, že vnaprej obsojena na trpljenje – še posebno zaradi njegovega homofobnega očeta, ki je poleg tega tudi nasilen alkoholik.
Hjartasteinn iz na videz povsem naturalistične zasnove počasi splete silovito romantično pripoved s pravim romantičnim junakom, ki – četudi na nekoliko drugačen način – spominja na svoje književne vrstnike izpod peresa Goetheja, lorda Byrona in drugih. Kristján je namreč lik, ki (hote ali nehote) zavrne ustaljene norme in konvencije in ki ga družba kljub njegovi izjemnosti – vsaj simbolično – zavrže in s tem oškoduje samo sebe. V samem središču njegovega obstoja je boj s samim sabo, zaradi katerega nazadnje postane potrt in sovražen do samega sebe; videti je namreč kot princ na belem konju in tako se tudi obnaša, sledeč nekakšnim idealom viteškosti, a v resnici je z njim vse narobe: je reven, njegov oče ga pretepa, pa še gej je in zaljubljen v svojega »oprodo«. Kristján je, skratka, fant, ki bi »moral« imeti vse, pa ima manj kot nič.
V filmu komplementarno z njegovim likom nastopa narava, ena od ključnih protagonistk filma, kot je to za islandske filme značilno tudi sicer (npr. v Vrabcih Rúnarja Rúnarssona ali Ovna Grímurja Hákonarsona). Je hkrati surova, lepa in sublimna; simbolično zrcali divje muke, ki jih doživlja Kristján, in plemenitost njegovega značaja; barve, v katerih direktor fotografije Sturla Brandth Grøvlen naravo posname, ustvarjajo intenzivna akvarelna polja svetlega in temnega, ki spominjajo na slike angleških romantikov, še posebno Williama Turnerja. In ne nazadnje, z vzporejanjem okolice s pripovedjo Guðmundsson doseže tudi političen učinek – kot najbližje naravi se izkaže prav tisto, kar je v konservativnem in religioznem diskurzu pogosto označeno za nenaravno.
