Po mojem je pri nas vsega kriva pravna država. Naša pravna država namreč misli, da ji zato, ker je pravna, ni treba biti tudi razumna. Iz tega se potem skotijo same težave, ker sta venomer druga drugi v napoto. Razumna država ima lahko, recimo raje, da je morda kdaj imela še tako sijajno zamisel, pa se je zanesljivo najprej zaletela v pravno državo, ki je odkimala, da tako ne gre. In narobe, pravna država se lahko spomni še tako velike neumnosti, razumna država jo bo potihoma sabotirala. Jasno, da potem obe ne prideta nikamor.
Razumniki pravijo, da našo pravno državo razumejo samo še pravniki – pa še ti ne vsi. Zato se potem kregajo v pismih bralcev, kdo je bolj neumen in kdo ne razume paragrafov, ali pa ogorčeni bentijo kar pred sodnijo v TV-kamere? Odvetniki tam psujejo sodno oblast in sodni sistem, da sta skorumpirana in nesposobna, gledalce pa prepričujejo z dokazi, ki jih sodniki v sodni dvorani niso hoteli upoštevati. Ali ni to skregano s pametjo urejene države? Zakaj ne gredo sprte strani kar takoj na televizijo, pa bosta Ljerka in Jadranka tam presodili, kaj in kako je prav? Ampak iz tega spet ne bo nič, kajti kdo pa bo nadziral ti dve dami? Sodniki? No, to bo šele zabavno. Menda vidite, da nam res ni pomoči.
Podobno je tudi z našimi TV-omizji oziroma TV-stojišči. Tam naj bi televizija ponujala gledalcem na ogled vrhunsko pamet, ki naj bi razčistila prikrite neumnosti in pobalinstva. Vsa čast zasliševalkam (vsaj v nekaterih primerih) za njihov trud, pa tudi priznanje nekaterim zaslišancem, ki vedo več, kot lahko povedo, ko jim pač zaradi reklam jemljejo besedo, a kljub temu pridejo tja stat. Zdaj vsevprek govorijo o drugem tiru. Govorijo v glavnem ekonomisti. Pa funkcionarji. In seveda izvedenci vseh vrst, takšni, ki najbrž veliko vedo, a spet ne smejo vsega povedati, ali pa ne znajo povedati, ali pa sploh ne vedo, kaj bi morali povedati. Največkrat je na koncu vse skupaj samo še malo bolj nejasno.
Mene kot državljana glede drugega tira najbolj zanimajo stroški. In seveda, kateri program je najbolj racionalen, najbolj obetaven, najbolj daljnosežno koristen. O tem želim pojasnila. Imam znanca, ki mi zna pripovedovati o železnici, trasah, predorih, o sodobnih načinih gradnje, o zahtevah in predpisih, o zmogljivosti lokomotiv, o varčnih in čistih tehnologijah – o vsem, o čemer vsi skupaj s poslušalci vred nimamo pojma. Zakaj prirediteljice ne pokličejo pred kamere takih ljudi, da bi prekrižali pamet s sebi enakimi, znanje z znanjem, ne pa strokovnega znanja z birokracijo in nevednostjo, ki se samo pretvarjata, da vse vesta. Samo takšno pogovarjanje bi bilo smiselno. Bi bilo koristno. Ga potrebujemo.
Če nam dr. Duhovnik ponuja dvotirno progo za precej manj denarja kot minister Gašperšič enotirno, pa še, kot zatrjuje, zgrajeno v za polovico krajšem času, ekonomsko donosnejšo, ekološko čistejšo, ja, madonca, potem bi ga morali na kolenih prositi, naj nam to vsak dan pojasnjuje z vseh ekranov. Namesto da se pojavi le tu in tam, bi morali njegov predlog prečesati do vseh podrobnosti. Pa četudi bi se izkazalo, da še nismo dovolj zreli za takšno izvedbo, bi bila že dostojna razprava o tem presežek strokovne starokopitnosti in političnih manipulacij, češ tako smo sklenili in tako bo, zdaj pa gremo na delo. Tudi trezna strokovna presoja je namreč delo. Zelo pomembno delo. Seveda, če pameti in iznajdljivemu duhu ni treba moledovati in rotiti politike, naj jima vendar prisluhnejo.
Saj nihče ne zahteva od predstavnikov ljudstva strokovnega znanja, ki ga ne morejo imeti na odmet. Smemo pa davkoplačevalci zahtevati odprto in ne že vnaprej odločeno razpravo, kako bo in kako mora biti. Naposled ne bo noben predlog poceni. Najdražji pa bo, kot vedno, maček v žaklju.
Milan Maver, Ljubljana