Čeprav bi pričakovali med njima hudo rivalstvo, pa takratne tekme med ljubljanskimi in mariborskimi klubi niso imele statusa velikih derbijev. Ti so se tako v Ljubljani kot v Mariboru bili predvsem med glavnima mestnima rivaloma: v Mariboru med SSK Maribor in Rapidom, v Ljubljani med Ilirijo in ASK Primorje. Prav slednji je v času med obema vojnama veljal za največji derbi v Sloveniji.
Čeprav štejemo za začetek ljubljanskega klubskega nogometa ustanovitev dijaškega kluba Hermes leta 1909 in SK Ilirija leta 1911, je za razvoj nogometa v Ljubljani pomembna ustanovitev Sportnega kluba Primorje leta 1920, ki so ga ustanovili v Ljubljani živeči Primorci. Ilirija in Primorje sta se na nogometnem igrišču prvič srečala oktobra 1921. Prva leta je v medsebojnih bojih Ilirija prepričljivo zmagovala, po letu 1925 pa njene zmage niso bile več samoumevne in Primorje je postalo Iliriji, ki je bila tedaj vodilni in najmočnejši nogometni klub v Ljubljani, resen tekmec.
S tem, ko je Ilirija na domačih tleh dobila konkurenta, ki se je lahko enakovredno kosal z njo, so bile dane možnosti za igranje težjih, kakovostnejših in atraktivnejših tekem, ki so omogočale razvoj nogometne igre ter privabljale na tekme večje število gledalcev. Zeleno-beli (Ilirija) in črno-beli (Primorje) so se med seboj borili najprej za naslov slovenskega prvaka, kasneje pa tudi v kvalifikacijah za vstop v jugoslovansko ligo. Primorje je Iliriji vzelo naslov državnega prvaka v sezonah 1927/28 in 1928/29 in jo vedno premagalo v kvalifikacijah za igranje v državni ligi.
Pravila drukanja na stadionu
Povprečno sta Ilirija in Primorje odigrala dve medsebojni tekmi na leto, zato je bilo pričakovanje srečanja omenjenih dveh rivalov v javnosti toliko večje. Nogometni derbi med obema kluboma je bil glavni športni dogodek v Ljubljani, ki so mu tudi mediji posvetili veliko pozornosti. Ne nazadnje je bil prvi neposredni radijski prenos športnega dogodka v Sloveniji ravno tekma med Ilirijo in Primorjem 28. aprila 1929.
Ker so bili mestni derbiji vselej ogorčeni boji, si je vsaka stran hotela pridobiti čim večjo podporo publike. Ilirija je imela privržence predvsem v vrstah ljubljanskega meščanstva, medtem ko je imelo Primorje več podpornikov med študenti in delavci. O reklamah za tekmo se je 6. februarja 1933 razpisal tudi časopis Jutro: v njem preberemo, da sta pred tekmo iz obeh taborov izšla dva živobarvna letaka, ki sta vsem, ki jim nogomet ni pomembna zadeva, obrazložila stališče tako enega kot drugega kluba do vprašanja združitve obeh klubov v enotni klub. Posledica takšnega reklamiranja je bila, kakor ugotavlja avtor članka, da je večina publike prišla na tekmo ne toliko zaradi športa kot zaradi samega derbija.
Kako je bilo videti takratno navijanje oziroma drukanje, lahko razberemo iz opozorila Ljubljanske nogometne podzveze obiskovalcem tekme med Ilirijo in Primorjem 13. oktobra 1928. V njem so občinstvo pozvali, naj opusti nešportno vpitje, zasmehovanje, žvižganje in psovanje, kot tudi vihtenje dežnikov, zastavic in robcev kot oblike neciviliziranega izražanja tako simpatij kot antipatij. Med oblikami »sramotnega divjaštva« omenjajo tudi nemire na ulicah po tekmi. Kot so zapisali pri nogometni podzvezi, takšno nešportno obnašanje mestu in športu jemlje ugled, povrhu tega pa škoduje tudi blagajni prireditelja tekme.
Z nastopanjem Ilirije ter predvsem Primorja v državni jugoslovanski ligi je dobil ljubljanski nogomet v tridesetih letih svoje glavne tekmece v beograjskih ter zlasti zagrebških klubih. Na vsak njun ligaški nastop se je gledalo kot na nastop slovenskega kluba. Ko so igralci Primorja 30. aprila 1933 gostovali v Zagrebu pri Concordii, jih je po poročanju časopisa Jutro na tekmo pospremilo več kot tisoč ljubiteljev nogometa – »drukarjev«, ki so prihajali iz Kranja, Kamnika, Trzina, Zagorja, Celja, Sevnice itd. Ob tem je komentator zapisal, da bi bilo lepo in prav, če bi tudi v Zagrebu prišli navijat za Primorje tam živeči Slovenci, podobno kot so ob gostovanju storili Slovenci v Splitu in Sarajevu.
Del organiziranega ogleda omenjene tekme naj bi bil tudi, kot so zapisali v Jutru, skupinski sprevod udeležencev z vrhniško godbo na čelu po Zrinjevcu, Jelačičevem trgu, Ilici in Frankopanski ulici do gledališča. Tekmo so Primorjaši, kljub najmnožičnejši podpori slovenskih navijačev do takrat na gostovanju v Zagrebu, izgubili kar s 5 proti 0, kar je bil za ljubljansko ekipo, kot je zapisal Jutrov komentator, predvsem velik moralni poraz. Domači mediji so na ligaške tekme gledali tudi skozi oči dokazovanja, da se lahko slovenski nogomet že enakovredno kosa s hrvaškim in srbskim, ki sta veljala za bolj razvita. Zmago Primorja nad zagrebškim HAŠK-om 11. maja 1931 je časopis Jutro pospremil s komentarjem, da bodo po porazu v Zagrebu končno le uvideli, da so šli s podcenjevanjem slovenskega nogometa malo predaleč. To podcenjevanje je šlo predvsem na račun tehnike igranja, po kateri so se odlikovali zagrebški klubi. Slabo tehnično podkovanost je Primorje reševalo s hitrostjo, borbenostjo in požrtvovalnostjo in to so mu priznavali tudi zagrebški časopisi. V časopisu Novosti so tako ob enem od remijev HAŠK-a s Primorjem zapisali, da Primorjaši niso posebni tehničarji, toda izredni borci z izvrstno kondicijo.
Trk amaterizma in profesionalnosti
K večjemu obisku tekem in popularizaciji nogometa v Ljubljani so pripomogle atraktivne ligaške tekme in mestni derbiji. Devetega decembra 1934 so imeli Ljubljančani možnost gledati igranje državne reprezentance, ki se je na poti v Pariz, kjer se je srečala s francosko izbrano vrsto, pomerila z reprezentanco Ljubljane in jo premagala z rezultatom 3 proti 0. Ocenjeno število 4000 gledalcev, ki so bili po poročanju časopisov Jutro in Slovenec zadovoljni s prikazano igro obeh moštev, je pomenilo dotedanji rekord gledanosti nogometnih tekem. Vsaka tekma, ki ji je uspelo privabiti večje število gledalcev in jih navdušiti z dobro igro ter rezultatom v prid domači ekipi, je pomenila ne samo več nogometnih privržencev, temveč tudi prepotreben dohodek za klub, da je z njim pokril stroške organiziranja tekme ter delovanja kluba.
Slovenski klubi niso bili bogati in to se je odražalo tudi v kakovosti ter razvoju nogometa. To dvoje pa je vplivalo na mesto slovenskih klubov v državni ligi. V tem času sta trčila drug ob drugega amaterizem in vedno bolj razvijajoči se, čeprav prikriti, profesionalizem, ki si ga slovenski klubi finančno niso mogli privoščiti in so ga zato odklanjali. Dobri rezultati na tekmah so bili vedno bolj povezani s kakovostjo nogometne igre, ki je zahtevala vedno več treningov, stalno ekipo igralcev, dobre trenerje in močne tekme, kar sta finančno šibka Ilirija in Primorje, ki sta slonela na amaterizmu, vedno težje zagotavljala.
Kluba sta zato vedno težje konkurirala v državni ligi. Slabe igre in porazi proti močnejšim ekipam so posledično odbijali gledalce, slabi obiski tekem pa so kluboma prinašali še manj denarja. Tega tudi sicer od prodanih vstopnic ni ostalo veliko, saj je veljal za vstopnice precej visok davek, povrhu tega pa je za ligaške tekme denar-inkaso pobrala nogometna podzveza, ne pa klub. Ob koncu leta 1935 sta se tako Ilirija kot Primorje srečevala s precej hudimi težavami. Poleg slabega finančnega stanja sta oba izpadla iz državne lige in zaradi slabih rezultatov izgubila precej občinstva. Slabo stanje, v katerem sta se znašla kluba, je botrovalo njuni združitvi v enoten klub SK Ljubljana, ki je bil ustanovljen 23. aprila 1936.
SK Ljubljana je v državni ligi ponovno zaigral v sezoni 1936/37. Večjih rezultatskih prebojev proti vrhu ligaške lestvice novi klub ni mogel doseči, so pa bili ljubljanski privrženci nogometa ponovno deležni ligaških tekem z drugimi jugoslovanskimi klubi, nogometne tekme v Ljubljani pa so bile ponovno bolj obiskane. Z ustanovitvijo SK Ljubljana je bilo konec velikih mestnih derbijev, ki so vsakokrat naelektrili ljubljansko športno ozračje. SK Ljubljana je svojega glavnega mestnega tekmeca tedaj našel v ŽSK Hermes, a njuna srečanja niso dosegla enake pompoznosti kot derbiji med Ilirijo in Primorjem. Veliki derbiji so se v Ljubljano ponovno vrnili šele v začetku šestdesetih let, ko se začne rivalstvo med Ljubljano in Mariborom.
Saša Starec je etnologinja in kulturna antropologinja.
