Pet let in mesec dni je trajalo, da je Zoran Vaskrsić, ki ga je država deložirala zaradi pičlih 124 evrov dolga do javnega podjetja Vodovod-Kanalizacija (VO-KA), dočakal pravico in dobil vsaj nekaj zadoščenja. Potem ko so ga doma zavrnila sodišča na vseh stopnjah, je pritožbo vložil še na evropsko sodišče za človekove pravice, to pa je državi naložilo plačilo 85.000 evrov odškodnine; 77.000 evrov za razliko med ocenjeno vrednostjo hiše v Praproščah na obrobju Litije, 3000 evrov za stres in tesnobo, ki ju je doživljal v času deložacije, in 5000 evrov za sodne stroške.
Spomnimo, da je litijsko sodišče Vaskrsićevo hišo prodalo po polovični ceni, za 70.000 evrov, in jo novemu lastniku odstopilo kljub temu, da je Zoran Vaskrsić svoj dolg do Vo-Ka poravnal, zahtevo po izvršbi pa je umaknilo tudi ljubljansko javno podjetje. Celo več, podjetje Vo-Ka je pred drugo javno dražbo hiše sodišču predlagalo rubljenje dolžnikovega bančnega računa, vendar je sodnica Janja Kovač hišo vseeno prodala, po poplačilu dolga pa je ustavila samo izterjavo dolga, ne pa tudi prodajnega postopka nepremičnine.
Za Vaskrsića ni imel posluha niti novi lastnik njegovega doma, zavrnili so ga na višjem sodišču, na ustavnem sodišču pa pritožbe sploh niso obravnavali, čeprav so govorili o problematiki nesorazmernosti izvršbe. Petčlanska družina, Vaskrsić z ženo in otrokoma ter mamo, je bila tako 16. marca prisilno izseljena iz hiše, v katero so se vselili leta 1998 in jo nato postopoma obnovili. Po tem neprijetnem dogodku so litijsko občino zapustili in se odselili na Štajersko.
Evropski sodniki so soglasno prepoznali kršitev pravic
Zorana Vaskrsića sicer včeraj nismo priklicali, saj je v tem času zamenjal telefonsko številko, smo pa govorili z dr. Petrom Čeferinom iz odvetniške družbe Čeferin, ki je Vasksrića zastopala že od napovedane deložacije dalje. »Zgodba je grozljiva. Za 124 evrov dolga je litijsko sodišče prodalo hišo, vredno 140.000,« je začel pogovor in nadaljeval, da so na evropskem sodišču za človekove pravice iskali pravico do zasebne lastnine in pravico do učinkovitega pravnega sredstva. »Sodniki so soglasno ugotovili kršenje pravice do zasebne lastnine in ugotovili, da pritožnik ni imel na voljo učinkovitega pravnega sredstva,« je dejal dr. Čeferin, ki v 50-letni karieri, kot je omenil, še ni srečal podobnega primera.
Čeprav je zakon o izvršbi omogočal rubež nepremičnine tudi za bagatelne zneske, celo za en sam evro, bi namreč litijska sodnica Janja Kovač lahko predlagala rubljenje bančnega računa, na katerem je Vaskrsić imel prihodke. To je pred petimi leti dvignilo na noge številne (pravne) strokovnjake, ki so opozarjali na nujnost ureditve sorazmernosti oziroma določitev najnižjega zneska dolga, zaradi katerega bi lahko zarubili nepremičnino. Sploh, ker se je v tistem času, ko je kriza dosegla vrhunec, pojavljalo vse več zahtevkov za izvršbo na nepremičnine za dolgove, ki niso dosegli niti sto evrov.
Ministrstvo za pravosodje je zato obljubilo novelo zakona, ki bi ščitila interese upnika in obenem zagotavljala varstvo dolžnika. Sprejeli so jo pred dvema letoma, a se glede bagatelnih zneskov in rubeža nepremičnin ni spremenilo nič. Sodniki enako obravnavajo milijonske dolžnike in tiste, ki so se v dolgovih znašli zaradi eksistencialne stiske. A sodnik ne sme razmišljati le o odstavku zakona, je prepričan dr. Čeferin, temveč je pomemben dejavnik odločitve o izvršbi tudi občutek za pravičnost in zdravo pamet.
