V eni od diskontnih trgovin že nekaj tednov prodajajo nenavadno sadje. Na nalepki piše »zlata nešplja, pridelano v Španiji«. Blagajničarke in verjetno večina kupcev mislijo, da so to marelice, ker so velike in temno rumene, skoraj oranžne. Le poznavalci se mastijo: zlate nešplje oziroma japonske nešplje so v naših trgovinah večja eksotika kot sveži dateljni.
Japonsko nešpljo ali lokvat ne gre mešati z jesensko nešpljo, rjavo, mehko in sladko, ki je pri nas bolj razširjena. Japonska nešplja je prvi sadež pomladi, saj ta nenavadna rastlina cveti jeseni, zori pozimi in nas s sadeži razveseli okoli prvega maja. Vsaj v večini nam bližnjih rastišč je tako: v Turčiji, Libanonu in na Cipru je začetek maja sezona teh rumenih sadežev. Na jadranski obali dozorijo malce pozneje, tam nekje v začetku junija. Tudi po okusu niso prav nič podobne jesenskim nešpljam. Imajo precej trdo lupino, mehko sladkokislo rumeno meso in v sredini najmanj tri, lahko pa tudi več gladkih precej velikih koščic. Najpogosteje se jedo surove, lahko se jih tudi skuha v marmelado, saj podobno kot denimo njene daljne sorodnice kutine vsebujejo veliko pektina. Italijani iz koščic kuhajo žganje, imenovano nespolino. A pri nas so preveč eksotične, da bi jih vkuhavali in kuhali v žganje.
Čeprav se nam zdaj zdi lokvat ali latinsko Eriobotrya japonica sredozemska rastlina, izhaja iz Kitajske, kjer njene sorodnice rastejo v divjini. Kitajci so jo prinesli na Japonsko in tam jih gojijo že več kot tisoč let. Iz Kitajske so se po svilni cesti preselile vse od Bližnjega vzhoda do Sredozemlja in Portugalske, kjer so omenjene že v 15. stoletju, se pravi precej preden so se Portugalci podali v svet. Arabci sadež po njegovem izvoru imenujejo stari svet, Turki novi svet, Mehičani, kamor so japonsko nešpljo prinesli Španci, pa sadeže obredno polagajo na nagrobnike za vse svete. Na Kitajskem iz sadežev izdelujejo sirup proti kašlju, na Japonskem pa iz listov rastline čaju podobno pijačo biwa cha, ki naj bi posebno dobrodejno vplivala na kožo.
Na celini le v lončku
Največji problem razširjanja japonske nešplje je, da ljubi toplo podnebje. Pravzaprav je to za njeno rast nujno, saj je zimzelena z velikimi težkimi in trdimi listi, poleg tega pa, kot smo že omenili, cveti pozno jeseni oziroma zgodaj pozimi. Njeni cvetovi so skoraj neopazno socvetje, ki pa žuželke privablja z omamnim vonjem. Nekateri novejši hibridi so prav zaradi poznega cvetenja celo samooplodni.
Pri nas je japonske nešplje mogoče gojiti le na Primorskem. V celinskem delu države je to sicer mogoče, a le, če rastlino zavarujemo pred zimo. Vzgojimo jih lahko iz koščic, nekaj rastlin pa je mogoče kupiti tudi na spletnih oglasnikih. Rastlina sama ni zahtevna glede zemlje, je pa zahtevna glede zimskih temperatur. Na celini ni druge možnosti, kot da jo posajeno v lonec pred vsako zimo spravimo v toplejši, a svetel prostor. Nikakor ne smemo pozabiti, da za to rastlino zima ni doba mirovanja, temveč doba najbolj bujne rasti. Četudi nam v Ljubljani ne bo lepšala zimskega vrta, je lahko čudovita zimzelena rastlina, ki lahko v loncu zraste tudi v manjše okrasno drevo. Glede na izkušnje gojiteljev japonske nešplje v celinskem podnebju, lokvant, posajen v loncu, nikoli ne rodi sadežev. Zato se moramo za užitek njihovega zaužitja zahvaliti diskontnim trgovinam.
