Enkrat konec osemdesetih sem se sredi Kornatov zibal na jadrnici skupaj s fotografi Bojanom Brecljem, Arnejem Hodaličem, Janezom Skokom in kolegico Ines Božič. Bojan in Arne sta se v potapljaških oblekah odpravila fotografirat v globino, Janez in Ines pa sta se oborožena s klini in vponkami zakadila v pečino enega od otočkov. Mislim, da sem takrat prvič videl, kako se resno pleza v skali, na pogled. Kmalu potem sta Janez in Ines, povsem v plezalskem zanosu, s kombijem odpotovala proti Aziji in za britansko založbo Flint River posnela fotografije za fotomonografijo o Himalaji. Pol leta pozneje, po vrnitvi v domovino, sta ustanovila založbo Sidarta.
»Glavi razlog je bil verjetno ta, da sem imel vedno občutek, da bi iz posnetkov, ki sem jih predajal drugim v nadaljnjo uporabo, znal izvleči več,« pravi Janez Skok. »Prvi založniški koraki so šli v smeri razglednic, ki so bile v Sloveniji obupno grde, in v nekaj letih smo tudi po naši zaslugi občutno izboljšali kakovost tega, tedaj kar pomembnega medija.«
Kmalu so iz Sidarte začele prihajati knjige: gorniške, plezalske, družinske izletniške, (gorsko)kolesarske, v zadnjih letih tudi leposlovne. Predvsem pa plezalski in gorniški vodniki, pa tudi zemljevidi. »Glede na produkcijo drugih založb izdamo razmeroma malo naslovov, a s kar nekaj knjigami smo zadeli žebljico na glavico,« pravi Janez Skok. »Uspešnice je praktično nemogoče napovedati, kar zgodijo se. Ena izmed največkrat ponatisnjenih knjig s samega začetka založbe je bila 111 izletov po slovenskih gorah. Za Veliki kolesarski vodnik po Sloveniji se je izkazalo, da je bil ob izidu leta 1996 toliko pred časom, da so ga bralci posvojili šele po nekaj letih, potem pa so sledili ponatisi, zadnjega smo izdali v lanskem letu.« Odličen sprejem pri bralcih in več ponatisov je Sidarti uspelo doseči s Pravljičnimi potmi Slovenije. »Gre za vodnike, namenjene družinam z otroki. V njih se prepletajo ljudske pravljice in pripovedke ter izleti, ki vodijo v kraje, omenjene v pravljici. Vsak izlet je opremljen še z ilustracijo pravljice in s fotografijami s poti,« pravita Janez in Ines.
Povezovanje gore podatkov
Pri vsakem omembe vrednem plezališču v Sloveniji boste zagotovo naleteli na plezalca, ki si izbira naslednjo smer s pomočjo Sidartinega športnoplezalnega vodnika ali pa Plezališč brez meja, vodnika, ki predstavlja plezalske terene v slovensko-italijansko-hrvaškem območju od Pulja do Devina. Sidartini plezalni vodniki, napisani v več jezikih, so naprodaj v vseh boljših specializiranih knjigarnah po Evropi. Patagonia Vertical, njihov vodnik po granitnih stebrih in stenah patagonske gorske verige, leta 2013 v kanadskem Banffu razglašen za najboljši vodnik leta, se prodaja tudi v Združenih državah Amerike.
V ozadju priprave športnoplezalnega vodnika je ogromno intenzivnega dela, preverjanja na terenu in sodelovanja z lokalnimi poznavalci. »Naš cilj je, da bo uporabnik našel plezališče in smer, ki ima ime, višino in oceno. V plezalnem vodniku Slovenije imamo skoraj sto plezališč in več kot pet tisoč smeri. Kolikor mogoče natančno je bilo treba umestiti oziroma povezati več kot dvajset tisoč podatkov,« pravi Janez Sklok.
Pomemben del njihovega založniškega dela, ki jim vzame tudi veliko časa in energije, je ažuriranje in posodabljanje obstoječih izdaj. Tako bodo še pred poletjem izdali prenovljene izdaje Brezpotij (neoznačene poti slovenskih gora), slovenskih plezališč in kolesarskega vodnika po ljubljanski okolici. Izdali bodo tudi Alpe brez meje, vodnik za zahtevnejše gornike po Vzhodnih Alpah, od Karnijskih Alp do Bernine, pravkar pa je izšla Parenzana, kolesarski vodnik po poti stare železnice od Trsta do Poreča. Avtor vodnika Janko Ferk, celovški sodnik, je s prvo izdajo v nemškem jeziku dosegel odličen sprejem pri bralcih in večkratni ponatis knjige.
Naveza v dobrem in slabem
Žal tudi Sidarta deli usodo slovenskega založništva. »Naklade se manjšajo, bojim pa se, da razlog ni le v prehodu na digitalne medije, ampak bolj v prehodu k manj branja ali celo k njegovem opuščanju,« pravi Janez Skok in dodaja, da sicer sledijo novim tehnologijam in jih razumejo kot uporabno dopolnitev vodnikov. »Pri kolesarskih vodnikih si lahko bralci z naše strani snamejo sledi GPS, pri plezalnih vodnikih pa smo razvili tudi svojo aplikacijo vodnika za telefon,« pravi direktor Sidarte.
V zadnjih letih so se v Sidarti lotili tudi gorniškega leposlovja in med drugim izdali trilogijo Nevarna igra, Iskalci svobode in Alpski bojevniki, ki ponujajo bralcu razburljive in poglobljene pripovedi o razvoju plezanja na treh različnih koncih Evrope. »Te tri knjige se mi zdijo zanimive, ker dajejo vpogled v alpinizem v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja v treh nacijah, ki so bistveno zaznamovale svetovni alpinizem,« pravi Skok. »Paul Pritchard opisuje plezalsko sceno brezposelnih in brezperspektivnih rudarskih predelov, ki so plačali najvišjo ceno thacherizma v takratni Veliki Britaniji, Iskalci svobode so zgodba o poljski različici »hard core« himalajizma za železno zaveso, Alpski bojevniki pa so odličen oris jugoslovanskega alpinizma, ki je bil v bistvu vselej slovenski alpinizem. Vse tri knjige na neki način govorijo o tem, da pomembne in velike stvari v alpinizmu ne nastajajo v coni ugodja,« pravi Skok.
Ines Božič Skok je pred leti redno objavljala v tujih specializiranih revijah, za katere je napisala več izvrstnih gorniških in alpinističnih zgodb. »Zdaj je moje delo predvsem uredniško in občasno prevod kakšnega vodnika,« pravi. Na pripombo, da se pisanje o hribih in alpinizmu hitro ujame v nizanje golih tehničnih podatkov in uporabo uveljavljenih fraz pri opisovanju narave, odgovarja, da se kot urednica nenehno bori s tem. »Ko zavijem z očmi ali se mi poviša sladkor, na to takoj opozorim avtorja, včasih uspešno, včasih pa tudi ne. Podobno je s tehničnimi opisi: glede na to, da sem tudi sama uporabnica različnih vodnikov, se ustavim vsakokrat, ko ne razumem, kam bi me avtor rad usmeril. Vsekakor je osebno poznavanje področja, s katerim se ukvarjava, bistveno. Iz tega sva konec koncev tudi izhajala, ko sva se odločila za specializirano založbo,« pravi Ines Božič Skok.
Nič manj zahtevna ni gorniška in alpinistična fotografija. »Imam občutek, da je bilo včasih dovolj postaviti plezalca v eksotično okolje. Danes mora dobra gorniška fotografija pokazati čustva. Kakršna koli,« pravi Janez. Ines in Janez sta znana kot vrhunska alpinista in kot eden od najstarejših plezalskih parov pri nas. Kakšen je njun recept za dolgo razmerje? »Ni recepta. Je kar tako,« odgovarjata. »Praktično vedno plezava skupaj, v zadnjih nekaj letih občasno naveževa še hčer Leno.« Pri plezanju v gorah zelo klasično prisegata na Dolomite, pri prostem plezanju pa na grški otok Kalymnos.
