»Najina ugotovitev je potrdila hipotezo, ki se ujema s splošnim prepričanjem – klasične subkulture sicer obstajajo, mladi v njih pa izginjajo v varno okolje večine. Še vedno pa je vprašanje, kaj vseeno združuje slabo četrtino mladih, ki se v njih najdejo.« S temi besedami je dijakinja Katja Basaj, ki je v okviru raziskovalne naloge z Martinom Zavrlom in mentorico prof. Patricijo Veldin osvetlila področje pojavnosti in raznolikosti subkultur na Gimnaziji Kranj, tudi odprla razpravo o možnih razlogih za njihovo postopno pojemanje.
V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja so subkulture doživele pravi razcvet zaradi družbeno-tehnoloških sprememb. S podaljševanjem trajanja šolanja, z odprtimi možnostmi množičnega komuniciranja in z uveljavljanjem človekovih pravic so te odločilno vplivale na pozicijo mladih v takratnem sistemu. Po drugi strani pa je zanimivo, da so prav te spremembe ponovno prišle do izraza tudi v današnjem času, a je po ugotovitvah Basajeve pogostnost identifikacije z mladinsko subkulturo vseeno padla za več kot polovico. Kje torej tičijo razlogi, da na ulicah danes prevladujejo kavbojke in pametni telefoni, in kje je meja med posameznikovo individualnostjo in potrebo po zdravi mladostniški opoziciji?
Nove subkulture – upor brez razloga?
Subkultura je v preteklosti torej služila več namenom. Po eni strani je ponujala identiteto iz družbe izoliranim najstnikom, po drugi strani pa je s tem tudi zarisala črto med družbeno sprejemljivim in odklonskim vedenjem, s katerim je želela doseči svoj cilj, navaja Basajeva. Tako kot so rokerji z rokenrolom dvomili o svetovni politiki in tako kot so hipiji z dolgimi lasmi zakrpali vezi, pretrganimi v vojni, tako se je v subkulturah upor za dosego ciljev polastil različnih sredstev, kot sta glasba in način oblačenja.
A vendar se danes prav ti komponenti subkultur utapljata v mainstreamu. To pa zato, ker otroci potrošnje nimamo več ničesar, proti čemur bi se lahko upirali. V anketi, ki je bila izvedena v sklopu raziskovalne naloge, se je izkazalo, da se skoraj 80 odstotkov dijakov ne upira ničemur – ne staršem ne sistemu. Po drugi strani pa niti vsi pripadniki subkultur na anketi niso izrazili uporništva, ki je njihovo bistvo. Smo mladi torej res samo še hipsterji, ki se upirajo samo temu, da bi kdo užalil njihovo individualnost z nalepko subkulture?
Nova generacija – upor brez subkultur
Toda že sam prikaz mladih in njihovih subkultur v medijih je paradoksalen. V generaciji naših staršev so zatirali uporništvo, nam pa je danes potihoma očitano ravno nasprotno – novi generaciji je prevečkrat pripisana popolna brezbrižnost, ki izhaja iz pomanjkanja uporniškega duha, ki bi ga morali podedovati od prejšnje. Toda problematika takšnega razmišljanja je, da čeprav je subkultura odraz nezaupanja v sistem, sistem ne zaupa več v subkulture. Njihovi pripadniki so namreč večkrat stigmatizirani že po videzu, zato je vprašljivo, ali jim bo družba sploh prisluhnila. »Globalizacija in porast kapitalizma pravzaprav sama po sebi spreminjata, morda tudi otežujeta vlogo subkultur,« razmišlja Basajeva. »Na koncu gremo vsi v HM in kupimo enako majico, vsi gremo na facebook in tam povemo, kaj je narobe s svetom.«
Toda zakaj bi bil tak način že sam po sebi slabši od metanja granitnih kock v parlament? Res je, da današnja generacija ne ustreza več enakim predalčkom subkultur, ker išče individualnost zunaj njihovih okvirjev, a vseeno je to ne naredi nič manj pomembne za razvoj družbe, v kateri živi. Navsezadnje tudi pripadniki subkultur v želji po drugačnosti od večine v svoji manjšini postanejo enaki. Prav irokeza ali vespa je lahko tisti povezovalni člen v skupini, ki posamezniku daje občutek pripadnosti.
V svoji raziskovalni nalogi sta avtorja tako sklenila, da je želja po enakopravnosti pri mladih izražena z enakostjo – oblačila in glasba so namreč vedno le sredstvo za izražanje ideje nad njima. Današnja generacija v veliki večini ne doživlja potrebe po odstopanju, temveč po sprejemanju drugačnih v razširjajoči se krog enakopravnosti. Navsezadnje smo prav v iskanju lastne unikatnosti vsi enaki.
