Obrazi prihodnosti, Gregor Tomc, soustanovitelj skupine Pankrti: Politika se nam je zdela izjemno dolgočasna

Zame je bil veliko več. Leta 1977 smo želeli vzpostaviti paralelen svet, v katerem bi živeli mimo države in staršev, kar smo poskušali narediti predvsem z glasbo. V sedemdesetih letih je bil rock 'n' roll v precej slabi kondiciji, bendi so igrali glasbo, ki se nam je zdela dolgočasna, zato smo jo poskušali spremeniti. V panku je šlo torej za oboje – za spremembo življenja in glasbe, oboje je bilo v središču subkulture.

Hoteli smo provocirati in takrat je bilo to najlaže storiti v politiki. Politiki so bili svete krave in nihče do takrat ni pomislil na to, da bi pisal politične tekste v glasbi. Besedila so bila omejena na različna ljubezenska stanja, od bolj do manj srečnih. To, da se je začelo pisati o politiki, je bilo za tiste čase čudaško. In to, da se je pisalo o politiki kritično, je bilo bogokletno. Leta 1977 reči: »Tovariši, jaz vam ne verjamem,« je bilo na eni strani zelo provokativno, na drugi pa zelo osvobajajoče ne le za nas, temveč tudi za ljudi, ki jim je bil bližje Stravinski kot Sex Pistols. Pank sam ni imel političnega programa, pankerjev politika ni zanimala, še več, politika se nam je zdela izjemno dolgočasna. Politična je bila naša nespoštljivost do politike.

Pankrti smo bili malo starejši in imeli so nas za odrasle, zato mogoče nismo nastradali tako kot najstniki, ki so jih v veri, da jih je najlaže zlomiti, pogosto zasliševali, pretepali in zapirali. Mi starejši smo vedno vedeli, da nas policija zasleduje, da natančno vedo za vse, kar počnemo, in da v tistem režimu ravno ne bomo naredili kariere. Na drugi strani nam je moč dajala skupnost, saj je imel človek občutek, da ni sam. Pankovska skupnost je namreč držala skupaj.

Absolutno je bil kontekst socializma zelo drugačen, zato ker je bil politično avtoritaren. Nikoli nisi vedel, ali bodo tvoje početje interpretirali kot dejansko grožnjo režimu ali pa zgolj kot simbolen protest. To tveganje je bilo ves čas prisotno. V demokraciji tega seveda ni več, saj lahko vsakdo govori, kar hoče. Besede nimajo več prave teže. Besede so se spremenile v besedičenje, zaradi česar smo lahko avtonomni. Zato tudi subkulture ne morejo biti več tako provokativne. Danes nisi provokativen, če rečeš: »Miro Cerar je kreten.« Ne predstavljam si, kaj bi danes moral narediti pankovski bend, da bi pritegnil pozornost javnosti. Po drugi strani pa obstaja tudi velika podobnost med tistimi in današnjimi časi. Slovenija je majhen prostor z nerazvito kulturno industrijo. Pri nas gre bolj za kulturno obrt. Sicer pa kakšnih aktualnih subkultur ne vidim. V glavnem gre za nostalgične subkulture, ki izhajajo iz prejšnjega stoletja. Od panka, metala in elektronske scene, vse to izhaja iz nekega drugega sveta. Smo pač v nekem vmesnem času in čakamo, da se kaj zgodi.

Ljudje, ki mislijo, da živimo v postmoderni dobi, pravijo: »Katastrofa, živimo v globalni vasi, kjer smo vsi pod vplivom iste virtualne kulture, lokalnih pobud tako rekoč ni več…« Sam pa mislim, da tako hudo vendarle ni. Še vedno živimo v lokalnih svetovih, srečujemo se z resničnimi ljudmi in imamo lokalne pobude. Internet je veliko stvari spremenil. Včasih sem hodil po vinilke v London, danes lahko slišim katero koli glasbo z enim klikom. Res je, da je danes zaradi številnih globalnih vplivov težje vzpostaviti prepoznavno in hkrati izvirno lokalno mladinsko subkulturo kot nekoč, ni pa nemogoče. Prepričan sem, da bomo, glede na ustvarjalnost mladih, lahko slišali še zelo zanimive stvari. Zgodovina se ne bo končala z nami.

Upam, da ne bi bil panker. Dobro je, če oblikuješ svojo identiteto v prostoru in času, v katerem živiš, ne pa, da prisegaš na nekakšne večne vrednote, da je bila na primer najboljša glasba v 80. letih. Z nostalgijo ni sicer čisto nič narobe, vendar govori o nekem svetu, ki ga ni več.