Deset let je, odkar sem se z arhitektoma Jurijem Sadarjem in Boštjanom Vugo lotila načrtovanja Športnega parka Stožice. Projekt smo zastavili ambiciozno, z zavestjo, da ustvarjamo nekaj, kar bo v Ljubljano vneslo novo merilo. Pričakovanja so bila velika, vloženo znanje tudi. Dobrih 12 hektarjev strešnega vrta, ki naj bi deloval kot javni park, je zahtevalo precej raziskovanja. Projekt je zame kot krajinsko arhitektko postavljal tudi vrsto vprašanj: kako pod pritiskom komercializacije ohraniti avtonomnost javnega prostora, kako zagotavljati javno rabo parka na strehi zasebnega trgovskega središča, kdo določa pravila?
Iz teh vprašanj se je rojeval nov tip parka. Je hkrati infrastruktura in objekt. Namenjen je spektaklom, a je tudi javni park za vsakodnevno rabo. Tehnična zahtevnost, nižanje stroškov in prilagodljivost dvojnemu značaju rabe sta narekovala redukcijo izraznih sredstev. Mikroklimatski učinki razmestitve drevja, grmovja in vodnih motivov so, v prostoru sredi ljubljanskega vetrnega koridorja, postali še pomembnejši. Športni park Stožice namreč ne ustreza pitoreskni predstavi narave v mestu. Ni Tivoli. Ponuja posebno, izrazito urbano izkušnjo: nekaj odtujenosti, nekaj občutja samote, izpostavljenost vetru, odprtosti in svetlobi. Zelene barve je malo. Zaradi programa in razsežnih tlakovanih površin, ki služijo delovanju dvorane in stadiona, je posebnost.
Kompleks ne bo ostal nedokončan. Mesto si tega ne more privoščiti. A ob napovedih dokončanja gradnje se ponovno odpira vprašanje odnosa javno-zasebno. Mesto je sporočilo, da ne more zagotoviti javnega interesa na zasebnem delu. A moralo bi vztrajati pri postavljenih pravilih. V javnem interesu pa je tudi to, da se projekt konča. Prav tu pa postane zanimivo. V letih, odkar je zastal, so nedokončane dele naselile posebne rabe, zato smo v mednarodni študentski delavnici raziskovali možnosti odstopanja od načrtovanega. Idej je bilo veliko.
A v praksi se trenutno vrtimo okrog vprašanja, koliko je v okviru dovoljenj še mogoče graditi na terenu. Kot krajinska arhitektka, ki sem nedorečenost, spremenljivost in prilagodljivost na različne javne rabe vgradila v zasnovo parka, z arhitektoma v tem pogledu ne delim graditeljske strasti. Zakaj zgoraj graditi nove paviljone, če je spodaj toliko nezasedenega prostora? Trgovsko središče res nima svoje fasade, vendar je razgibana dvorana prepoznaven znak. Njena izstopajoča pojavnost v krajinski sliki Ljubljane je, za vsakogar s kancem domišljije, dovolj velika prednost. Poleg tega smo se med snovanjem projekta ukvarjali s tem, kako preprečiti, da bi se trgovski center s paviljoni razrasel v park; raje smo park prek osrednje plaze spustili do spodnjih, trgovskih nadstropij.
Nedokončanost in zgolj osnovno funkcionalno vzdrževanje sta Stožice spremenila v eksperiment o naravni dinamiki v urbanem okolju, o percepciji Ljubljančanov o tem, kaj so parki, kaj vse je lahko narava v mestu. Sledi koles, grafiti, pozabljene igrače, tekači, ljudje, ki se nastavljajo pomladnemu soncu, mladci na igrišču dokazujejo, da so prebivalci bližnjih območij park osvojili. Očitno v njem najdejo dovolj spodbude. Morda tudi lepoto. Njegov poudarjeno dvojni značaj ponuja nekaj tavanja po odprtih prostorih in nekaj zavetja v nišah, obdanih z grmovjem. Nekaj barv v skladu z letnimi časi, nekaj igre, in, če bi nam uspelo namontirati še tista dva žara, mogoče tudi nekaj več zabavnega druženja.
Tako kot ljudje v park, je v nedokončana spodnja nadstropja vstopila narava, z vzorci in barvami, ki spominjajo na stanje na dnu nekdanje gramoznice; kot bi se čas zavrtel nazaj.
Pomensko odprtost in prilagodljivost nedokončanega prostora so odkrili tudi organizatorji prireditev: pesek je odličen za postavljanje kioskov in najraje ne bi imeli nobene trate. Trato je tudi treba kositi in po vsaki tekmi malo popraviti; za to pa, kot pravijo, ni ne denarja ne delovne sile.
Flaubert je nekoč zapisal, da knjige gradi kot piramide: »Obstaja premišljen načrt in nato postavljam kocke eno na drugo. In to je vratolomno, garaško delo, ki jemlje mnogo časa.« Tudi mi smo najprej zavezani lastnemu konceptu. Potem nas zavezuje odgovornost, etična in tista po zakonu. Na poti od zamisli do izvedbe pa se pri našem delu skriva še vrsta neznank, še posebno pri tako velikih in zapletenih projektih. Stožice so dober primer, kako lahko veliki projekti zastanejo, obenem pa tudi primer, na katerem lahko raziščemo potencial takega zastoja. Nedokončanost omogoča nov razmislek. Čaka pa nas, če ostanem pri Flaubertu, »potrpežljivo potapljanje v najgloblje vode in vračanje na površino praznih rok in pomodrelega obraza«. Iskanje, razmišljanje in pogovori o tem, kaj bi, če bi, niso razpravljanje v prazno. Rodijo sadove. Pa čeprav nepričakovane. Zato smo zmeraj pripravljeni začeti znova. Spodleteti bolje.
