Kaže, da nimamo programov pomoči, ki bi obravnavali tako žrtve kot tudi krivca. Tako slednji dobi sporočilo, da mu ne bo treba prevzeti odgovornosti za lastna dejanja oziroma da zanj ne bodo imela posledic. Prav tako ni ukrepov, ki bi preprečevali nasilje, še preden se zgodi. Ljudje se s tem problemom ne ukvarjamo, dokler se nas nasilje osebno ne dotakne. Zato tudi ni volje, da bi to spremenili.
Ker se večina od nas z nasiljem še ni neposredno srečala, se ne znamo ali ne zmoremo postaviti v kožo žrtve in si predstavljati, kako se počuti. Okoli sebe smo skrbno postavili nevidni obrambni zid, ki nam onemogoča, da bi sočloveka začutili v njegovi stiski in trpljenju. Če smo priča takšnemu dogodku, raje pogledamo stran, češ to ni moj problem in bolje, da se ne vpletam. V nas vzbudi zgolj empatijo, ne pa tudi vzgiba, da bi pomagali in ukrepali. Če že, se vsi ukvarjamo s posledicami, nihče pa ne razmišlja o vzrokih nasilja.
Premalo se zavedamo, da je vselej bolje preprečiti kot zdraviti. Namesto tega raje s prstom kažemo na krivca in razpravljamo o možnostih kaznovanja. Najlažje je naprtiti krivdo grešnemu kozlu in odgovornost za vrstniško nasilje prevaliti na šolo ter starše, ki jim v procesu socializacije ni uspelo ukalupiti vseh posameznikov.
Lahko bi sklepali, da smo se ljudje znašli v slepi ulici in da prihodnost ni nič kaj obetavna. Po drugi strani pa vemo, da najgostejša tema naznanja najčistejšo zoro, ki bo naša življenja obsvetila z žarki upanja. V skladu s tem sva prepričani, da je svet dovolj velik za vse nas in da so vojne in nasilje nepotrebni. Če stopimo skupaj in namesto z očmi, ki nas pogosto varajo, začnemo gledati s sočutnim srcem, bomo ljudje z nekaj volje in strpnosti brez dvoma znova našli skupno pot, s katere smo skrenili, ko je moč besede zamenjalo orožje.
