Učinek teh figur je zares močan in se začne s celopostavnim avtoportretom. Manjša velikost skulpture kaže na zmanjšan ego, drža zamišljenosti pa, da izhaja iz sebe, kar je edini mogoči vir spoznanj, ki nam jih avtor posreduje na razstavi. Bašeski je tudi avtor monumentalnega Aleksandra Makedonskega v Skopju, katerega glava (z brado in lasmi iz konjske grive) kaže na razstavi enookega človeka kot bojevnika in misleca, ki vidi vase in daleč naprej. Biblijski liki predstavljajo večne človeške teme, kot so prednost iznajdljivosti pred močjo (David in Goljat), potreba, da se prepričamo z lastnim dotikom (Nejeverni Tomaž), in človek v eksilu ter trenutki razsvetljenja (Ezekiel, ki je še pol bel in pol pobarvan, kakor je bila plastika od Grkov do neoklasicizma).
Te teme so aktualne tudi danes, kar kipar prikaže skozi portret svojega sina Davida, ki je z računalniško miško v desni roki premagal velikega brata – Goljata, tokrat v obliki iztrganega očesa v fantovih rokah. Pretresljivo nazorno je delo Soočenje – podoba dveh figur, stisnjenih v fetusno pozo in obrnjenih k steni. Gledalec se dejansko sooči s svojim strahom in potrebo, da se venomer branimo. Izvirnost Bašeskega je v brisanju meja med skulpturo, gledalcem in prostorom, kar sijajno udejanji v Marsu in Veneri, hiperrealističnem portretu ženske in moškega pritlikavca v nadnaravni velikosti. Ta utelesitev dvoumnih metafizičnih božanstev nam omogoča, da vidimo sebe (skozi njihove oči) kot kritiko našega občutka večvrednosti. Nepozabna ostaja tudi monumentalna skulptura – portret njegovega sodelavca na fakulteti – v treh različnih situacijah: v pozi skoka čez samega sebe, v pozi, ko nosi samega sebe, in v naporu, da bi se premagal. Avtor ponuja tudi video, ki te figure postavi v kontekst in kritiko koncepta volje do moči. V svojih delih Bašeski tako preverja svoje izkušnje o svetu in svoja estetska pojmovanja, ki so posledica visoke stopnje samozavedanja. Zato je treba ta dela brati namesto opazovati.
