Mrmranje je komaj zaznaven zvok, ki deluje pritajeno, kot molekularna revolucija v svetu okoli nas, poudarja kustos Ali Akay. Bedi nad skupinsko razstavo treh turških umetnikov, ki se te dni predstavljajo v Mestni galeriji Ljubljana. Če naj bi bil pomen mrmranja soroden šelestenju listov, oddajajo tihe glasove tudi Seza Paker, Ayşe Erkmen in Ali Kazma. »Z raziskovanjem družbenih mehanizmov se ne omejujejo le na neposredno dogajanje v svojem lokalnem okolju, njihov prostor sega širše, na področje arheologije, ekologije in birokracije,« Akay začrta okvir razstave Mrmranje.
Klepet med pristnim in nepristnim
Video Seze Paker Vaja nas z navezavo na dadaistično zvočno poezijo Ursonate, v kateri se je nemški umetnik Kurt Schwitters soočal z vzponom nacizma, opozarja na totalitarizme sodobnosti. »Navsezadnje smo pravkar v vojnem stanju, posebno na Bližnjem vzhodu,« pravi kustos. Kritično ost še stopnjuje z videom Absint, zvočno instalacijo, kjer se prepletajo zvoki zgodovine in umetnosti Carigrada in Montparnassa leta 1910; mesti poveže v nostalgični sočasnosti, saj v videu združi pod vodo potopljene spomine in arheološke objekte. Ne predstavlja pa se zgolj v formi videa, v seriji slik Barve-besede denimo še poglablja medumetnostne navezave, tokrat z literaturo Bernarda Quirinyja, in se spominja časa prve svetovne vojne.
Ayşe Erkmen se na glasove, obrekovanje in čenče nanaša z videom Pogovori Trg Taksim, kjer nas skozi pripovedovanje Šeherezadinih zgodb popelje v pravljični svet. Na galerijski steni šelestijo tudi njene ilustracije rastlinskih listov, s katerimi želi poudariti ekološko skrb, ki predstavlja pomemben del njenega opusa. »Zvok listov potuje in bo potoval še naprej, tako kot se bodo pravljice pripovedovale, dokler bo obstajal človek,« pravi kustos, ko nas popelje še k videu, v katerem je umetnica posnela repeticijo sušenja las treh žensk. Ta nas ne usmerja več k naravnemu vetru, temveč k postelektrični dobi industrijske družbe.
Ali Kazma, ki je navzoč tudi z deloma Uradnik in Igra, stopa z njima v dialog z mrmranjem postfordovskega obdobja, denimo v videih Tovarna avtomobilov in Šivalnica kavbojk. Tam po Akayevem mnenju ne najdemo več narave ali človeka, zvok strojev nas nenadoma spomni na stvari, ki smo jih že pozabili. Posnetka tematizirata mašinizacijo sveta in brezposelnost ljudi, ki sta rezultirala tudi v gospodarski krizi. Slike in umetnost bomo razumeli, če bomo dovolj pozorni: »Ko jih bomo videli in gledali, ko nam bodo dale misliti o različnih zgodovinskih obdobjih, bomo zaslišali klepet med pristnim in nepristnim, in morda mrmranje.«
Iz obrtnikov v mislece
Zaradi življenja v različnih evropskih prestolnicah so vsi trije umetniki najprej popotniki, šele nato turški avtorji, opozarja kustos, ko očrta še kontekst sodobne vizualne umetnosti v Turčiji: »Če so se želeli ustvarjalci v devetdesetih ločiti od tehnik, ki jih je čislala akademija, je ta razkorak danes manjši, več je povezovanja med različnimi generacijami. V vmesnem času smo dobili prevode mnogih pomembnih filozofov, prišlo je do medsebojnega oplajanja filozofije, sociologije, antropologije in umetnosti, zato je scena vse bolj živa, umetniki so se iz obrtnikov preobrazili v mislece. Sploh od leta 2003 se je v turških mestih pojavil nov trg umetnin, razvilo pa se je tudi večje število galerij, v katere zahajajo vse mlajši obiskovalci. A zadnje politične spremembe, ki Turčijo spreminjajo v družbo strahu, prinašajo vedno novo negotovost.«
