Rešitve so, sodijo pa v sfero sodobnih načinov žlahtnjenja rastlin, o katerih smo že večkrat poročali. Seveda govorimo o gensko spremenjenih rastlinah. Naj na kratko pojasnim, zakaj imamo v mislih prav to metodo in kako bi jo lahko tudi izvedli.

Sodobni sortiment rešuje mnoge težave v kmetijstvu, denimo odpornost proti boleznim in škodljivcem, izboljšano odpornost proti suši, potrebo po gnojilih in podobno. Mnogokrat lahko te lastnosti dosežemo po več poteh, denimo s križanji znotraj vrste ali z medvrstnim vnosom genov, lahko tudi s povzročenimi mutacijami in podobnimi ukrepi. Odpornost proti zmrzali pa je nekoliko specifičen žlahtniteljski cilj, za katerega velja, da ga s tovrstnim pristopom težje rešujemo. Namreč, če znotraj vrste ali med sorodnimi vrstami ni genov, ki omogočajo odpornost, potem s križanji problema ne bomo rešili. Malo verjetno je, da bi cilj dosegli z mutacijami, saj z njimi pretežno izločimo obstoječe gene, za odpornost proti zmrzali pa so verjetneje potrebni dodatni. Iz istega razloga najverjetneje tudi nova metoda genomskega preurejanja za ta namen ni najprimernejša.

Kot za zdaj edina realna možnost se torej ponuja vnos genov iz nesorodnih vrst, kar pa lahko dosežemo z genskim inženiringom, torej s tvorbo GSO rastline.

V literaturi zasledimo več tovrstnih poskusov. Denimo, da zvišana vsebnost aminokisline prolina omogoča večjo odpornost proti zmrzali, vemo že desetletja, že od zgodnjih devetdesetih let prejšnjega stoletja pa je to bilo dokazano tudi z gensko transformacijo, denimo pri tobaku. Ker metoda GSO le redko pripelje do dejanske uporabe zaradi vsem znanih zadržkov v javnosti, je število tovrstnih študij kasneje bistveno upadlo, še manj pa je poskusov sproščanja. Sproščanje v pridelavo pravzaprav poteka že več let le pri eni drevesni vrsti, pri evkaliptusu. Tega v južnih državah ZDA preizkušajo na pobudo podjetja ArborGen in dejansko poročajo o velikem uspehu. Pojasnimo, kako so to dosegli.

Vnesli so genome, sestavljene na način, da omogočijo le minimalne spremembe metabolizma rastline, potrebne v primeru pojava zmrzali. Da torej ne bi bili geni, potrebni za odpornost proti mrazu, stalno izraženi in s tem morda škodili razvoju rastline, so uporabili regulatorno sekvenco – promotor rd29A. Ta promotor so odkrili že leta 1993 v repnjakovcu, znani testni rastlini. Pri evkaliptusu so to sekvenco združili na način, da omogoča izražanje gena CBF-2, ta pa deluje kot transkripcijski faktor, in sicer sproži izražanje obstoječih genov, ki vplivajo na odpornost proti zmrzali. Konkretno regulira delovanje genov rd29A in cor15a. Da transkripcijski faktor vpliva na izraženje teh dveh genov, so prav tako pri repnjakovcu in kasneje pri rižu odkrili že leta 2004 in 2006. Ta dva gena sprožita dehidracijo tkiv in s tem pripomoreta tako k odpornosti proti mrazu kot proti suši. Za terminator (sekvenco, ki zaključi izražanje gena) so uporabili sekvenco iz gena RbcS2, poznano iz graha in že večkrat uporabljeno pri drugih sproščenih GSO rastlin. Če to, kar smo povedali, kratko povzamemo: v evkaliptus so dodali le en gen iz repnjakovca, reguliran s sekvenco iz repnjakovca in zaključen s sekvenco iz graha, in s tem dosegli, da evkaliptus zmrzne pri minus osmih stopinjah in ne kot običajni pri nič stopnjah Celzija.

V primeru evkaliptusa to ni bilo dovolj, namreč preprečiti želijo tudi, da se ne bi proti mrazu odporne rastline nekontrolirano širile, torej postale invazivne. To dosegajo tako, da so dodali še gen, ki povzroči sterilnost peloda. Zdaj že več let in na številnih lokacijah preverjajo, ali so bili pri tem dovolj uspešni. No, pri sadnih vrstah, ki rade pozebejo, pri nas najverjetneje presoja tveganja tovrstne dodatne zaščite ne bi pogojevala, saj se v naših razmerah jablane ali kiviji sploh ne razmnožujejo s semeni.

Rešitev torej obstaja. Živimo v predelu Evrope, kjer je politično korektno zavračati vse, kar le diši po sodobni tehnologiji preurejanja genov. No, kot verjetno razumete, vsaj v tem primeru naše zavračanje tehnoloških rešitev ni brez posledic. Enako velja še za več drugih težav, denimo škodo, ki nam jo povzročajo podlubniki, bi z GSO iglavcev z lahkoto preprečili. Mislim, da je očitno, da smo kot družba pri obveščanju javnosti o dejanskih koristih sodobne tehnologije povsem zatajili. Dovolimo, da nam vladajo rumeni mediji, kvazi zeleni aktivisti in seveda internetno poneumljanje. Žal tudi med vladajočimi strukturami ne premoremo sodobne Marije Terezije, ki bi ljudem dopovedala, da krompir ni satanska rastlina, temveč rešitev pred lakoto. Vprašamo se lahko, koliko po nepotrebnem povzročenih škod bo še potrebnih, da bomo podobno spoznali danes.

Dr. Borut Bohanec je profesor na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.