Baltimorski trio Future Islands, ki je svojo zvočno-lirično prepoznavnost vešče zgradil okrog novoromantične nostalgije do glasbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, tudi na svojem ravnokar izdanem petem albumu The Far Field ne razočarajo in ravno tako ne odstopijo niti za milimeter od začrtane poti.
V letih od izida njihovega prvenca Wave Like Home (2008) pa vse do četrte studijske izdaje Singles (2014) so Future Islands sloveli v krogih glasbenih častilcev indie zvoka in pri poslušalcih univerzitetnih radijskih postaj. Njihov dober glas se je širil sorazmerno s promocijskimi akcijami njihove matične diskografske hiše, znamenite neodvisne založbe 4AD, in z obsegom spletnega dostopa do njihovih avdio-vizualnih del. Potem se je leta 2014 znotraj koncertnih predstavitev albuma Singles zgodil danes že skoraj ponarodel kultni nastop skupine Future Islands v pogovorni večerni oddaji Davida Lettermana. Fantje so v živo zaigrali & zapeli skladbo Seasons in orosili marsikatero oko v studiu in širše. Posebej so, kar je bilo še kako vidno in razvidno, ganili in segli do srca voditelju oddaje, ki jim je hote ali nehote s svojim navdušenjem naredil medvedjo uslugo. Future Islands so čez noč prestopili iz kletnih prostorov na višje ležeče se koncertne odre in postali rado viden in slišan glasbeni obraz tako za romantične večere kot tudi za klubsko nostalgijo do novovalovskih 80.
Skriti test pred publiko
Na svojem drugem koncertu pri nas so zaradi očitno povečanega povpraševanja morali zamenjati koncertno lokacijo in so se tiste iste jeseni 2014 selili z Metelkove v Šiško. Kot vselej smo bili priča strastnemu in srčnemu nastopu skupine, katere pevec in lirik Sammuel T. Harring pooseblja lik glasbenega frontmana, kakršnega je dandanes res sila težko najti. Zaradi politične (ne)korektnosti ali potrošniške omikanosti, kdo bi si vedel.
Sammuel T. Harring nas s svojim pevskim slogom, a še posebej z ekspresivnim živim nastopom le prepričuje, da v končnici niti ni tako sila pomembno, če si ali nisi originalen, važno je, da si srčen. A ta njegova srčnost v enem grobem in splošnem opisu deluje, kot da bi križali Henryja Rollinsa z Meat Loaf in obratno. Vzneseno poživljajoča romantična besedila, cepljena vsakršne ljubezenske patetike na prvo žogo ali ton, če želite, in akrobatsko moderniziran pogo v visokih bulerjih. To so Future Islands. Svojo zadnjo ploščo The Far Field, točneje nekaj skladb z nje, so že poprej testirali pri publiki, nastopajoč inkognito z nepravim imenom skupine na t. i. »secret live act«, nepričakovano delegiranih koncertih, ki se kar nekje potem tudi zgodijo.
Album The Far Field se tematsko osredotoča na človeško osamljenost kot rezultat družbene odtujenosti kot tudi poloma ljubezenskega razmerja. Četudi je tista prepoznavna elegična nota vseprisotna v skladbah, Future Islands uspevajo še vedno ohraniti iluzijo in čar optimizma, ki nam jo Sammuel T. Harring prepričljivo odstre skozi omikano pojmovanje človeške dobrohotnosti. V skladbi Shadows se mu pridruži legendarna Debbie Harry iz skupine Blondie. Sintetično poskočen štikelc, ki vzpostavi časovne, vsebinske in aranžerske vzporednice, ki jim dandanes pravijo, nekateri častijo in živijo, kot hipster(aj). Da se izognemo vsakodnevni histeriji, nam pomagajo Future Islands s svojim situacijskim leporečjem – Time On Her Side, Beauty Of The Road, Day Glow Fire, Through The Roses. Tudi v peti izdaji jih radi poslušamo.
