Aljoša Dekleva in Tina Gregorič sta diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, kasneje pa z odliko končala magistrski študij arhitekture na Architectural Association (AA) v Londonu. Leta 2003 sta v Ljubljani ustanovila studio Dekleva Gregorič arhitekti. Poleg projektiranja se ukvarjata tudi z arhitekturnim izobraževanjem. Aljoša Dekleva je programski direktor Architectural Association Visiting School Nanotourism, trenutno je gostujoči profesor na Univerzi v Parizu, Tina Gregorič pa je redna profesorica arhitekture na Tehnični univerzi na Dunaju.
Pri svojem delu sledita načelu »raziskovanje z oblikovanjem« in »oblikovanje z raziskovanjem«, kar sta uspešno aplicirala skozi različne projekte, v različnih obsegih in programih ter tudi v različnih podnebjih in okoljih. Razumevanje okolja, njegovih omejitev in pogojev ter naslanjanje na kontekst prostora je zanju vodilo ustvarjanja. Svoj pristop pojasnjujeta: »Poskušava izzivati očitno. Preizkušava materiale in jih z izpostavitvijo njihove primarne narave uporabljava na drugačen način. Nenehno preverjava vlogo arhitekture in si prizadevava izboljšati našo družbo.«
Srce hiše je kuhinja
Za svoje raziskave in projekte je studio Dekleva Gregorič prejel številne mednarodne in domače nagrade – za projekte, kot so Odpad Pivka, Soseska Perovo, Kompaktna kraška hiša, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT), ki je kolektivno delo štirih slovenskih arhitekturnih studiev, 43 kvadratnih metrov veliko hišo XXS, Hišo na pečini na havajskem otoku Maui … V letu 2016 sta bila avtorja izbrana za kustosa ureditve Slovenskega paviljona na 15. Mednarodnem arhitekturnem bienalu v Benetkah.
Lani so dokončali hišo Dimnik, pri kateri so generični tip hiše z dvokapno streho združili s poudarjenim elementom dimnika. Rešitev izhaja iz specifičnih aktivnosti stanovalcev, ki na štedilniku z odprtim ognjem vsakodnevno ustvarjajo kulinarične podvige zase in za prijatelje. Kuhinja je srce družabnih aktivnosti in notranjega prostora. Dimnik zaznamuje hišo po celotni dolžini tako zunaj kot znotraj, kjer se sleme odpre in v notranje prostore spusti snop zenitne osvetlitve. Oblikovna in materialna zasnova objekta temeljita na primerih in pravilih tradicionalnega graditeljstva okoliških stavb v naselju. Hiša zaključuje rob naselja in se v materialih navezuje na bližnji stari skedenj, obložen s temnim lesom, obenem pa se v svoji obliki zavestno nekoliko odmakne od tradicionalne gradnje. Hiša predstavlja tipološko spremembo in s svojo specifično podobo ustvarja nov dialog z bližnjo cerkvico sv. Janeza iz 16. stoletja.
Lesena obloga iz oljenega macesna obdaja tako fasadno kot strešno površino. Zunanja, obodna stena je zapirajoč ovoj, ki v notranjosti deluje z vrsto programov – v steno so integrirani kuhinja, shramba, omare in okenske odprtine. Oljen hrast določa vse površine na dosegu rok stanovalcev, na stropu pa vidimo konstrukcijski beton, na katerem so sledi lesenega opaža, ki nadaljuje teksturo notranjega ovoja. Zasteklena vrzel na stropu omogoča dovajanje naravne svetlobe in obenem ponuja pogled na vedno spreminjajoče se nebo, ki postane del vsakdanjega življenja v hiši Dimnik.
