Zato je zastavek predstave, če že ne naiven, pa vsaj nonšalanten v predpostavki, da je dovolj to veliko gmoto mladih ljudi združiti v skupni plesni nalogi, v nekakšni skupinski dinamiki, kjer se bo vse drugo zgodilo samo od sebe in bo pripovedovalo o nečem relevantnem. A zgodi se predvsem neko neprestano vrvenje teles, ki se intenzivira zdaj tu, zdaj tam, zdaj na pobudo enega, zdaj drugega plesalca (manj pogosto plesalke). Dramaturgija z različnimi triki (petje, vrtenje…) ustvarja prekinitve tega monotonega rojenja teles, v kateri si mora gledalec, da se ne izgubi, neprestano izostrovati detajle. Seveda sem ter tja vseeno vzklije kakšna dragocena situacija, kak komičen preblisk, kakšna vratolomna akcija, a vse to je v vsesplošnem kaosu premalo, da bi nam povedalo kaj novega o plesu, o skupnem ali o razlikah, o naravi in kulturi naših teles – kaj takega torej, česar ne vemo že iz naših, sicer manj raziskovalnih srečanj med osebami, spoli in kulturami, ki so včasih resda posrečena in navdihujoča, še pogosteje pa klavrno ukalupljena v dominantne vzorce te ali one kulture, ki sta si na koncu dneva celo bolj podobni, kot bi si morda želeli.