Zato je zastavek predstave, če že ne naiven, pa vsaj nonšalanten v predpostavki, da je dovolj to veliko gmoto mladih ljudi združiti v skupni plesni nalogi, v nekakšni skupinski dinamiki, kjer se bo vse drugo zgodilo samo od sebe in bo pripovedovalo o nečem relevantnem. A zgodi se predvsem neko neprestano vrvenje teles, ki se intenzivira zdaj tu, zdaj tam, zdaj na pobudo enega, zdaj drugega plesalca (manj pogosto plesalke). Dramaturgija z različnimi triki (petje, vrtenje…) ustvarja prekinitve tega monotonega rojenja teles, v kateri si mora gledalec, da se ne izgubi, neprestano izostrovati detajle. Seveda sem ter tja vseeno vzklije kakšna dragocena situacija, kak komičen preblisk, kakšna vratolomna akcija, a vse to je v vsesplošnem kaosu premalo, da bi nam povedalo kaj novega o plesu, o skupnem ali o razlikah, o naravi in kulturi naših teles – kaj takega torej, česar ne vemo že iz naših, sicer manj raziskovalnih srečanj med osebami, spoli in kulturami, ki so včasih resda posrečena in navdihujoča, še pogosteje pa klavrno ukalupljena v dominantne vzorce te ali one kulture, ki sta si na koncu dneva celo bolj podobni, kot bi si morda želeli.
Kritika predstave Zibka: Nonšalantno zibanje
Zibka, premierna predstava letošnjega festivala Exodos, je rezultat sodelovanja omenjenega festivala v mreži, ki povezuje Kitajsko z državami srednje in vzhodne Evrope. Koreograf Gregor Luštek je nabral šest plesalk in plesalcev iz dveh plesnih taborov, ki jih je vodil, in še šest s pekinške plesne akademije. Vseh dvanajst lahko gledalci spoznamo že v prvem prizoru predstave, kjer se nam razkrijejo skozi sproščeno poplesavanje, ki se postopoma pretopi v nekakšne skoraj neopazne naloge, ki to gmoto teles usmerjajo sem ter tja po prostoru. Zanimivo je, da kostumi ne želijo prikrivati rodu plesalcev v ideji globalističnega stapljanja v nekakšno enotnost brez razlik, saj imajo domala vsi kitajski plesalci kroje, ki nosijo vsaj minimalne značilnosti nacionalne noše. Takoj pa, ko so tako zaznamovani, postanejo tudi obleke vseh preostalih plesalcev, ki se nam zdijo »običajne«, kulturno zaznamovane. Seveda pa zahodna »noša« ni preprosto zrcalna slika kitajski, saj Azija za zahodni pogled še vedno predstavlja nekaj eksotičnega. Predstava te učinke kulturne vrzeli s pridom uporablja, denimo, ko vsi plesalci zapojejo osladno kitajsko popevko in vsak v svoji gestični abecedi gestikulira besedilo. To pa je vendarle nekaj, kar prvenstveno komično učinkuje samo na zahodnega gledalca, ki pač ima bolj ali manj stereotipno predstavo o Kitajcih. Komad sicer naredi bore malo za sprevrnitev teh predsodkov – dober indikator je denimo dejstvo, kako majhen prostor vidnosti si lahko v ohlapni strukturi, ki deluje po modelu »izbori si svoj prostor«, pridobijo ženske, še posebno kitajske protagonistke. Čeprav, kakor razglaša gledališki list (ki je tokrat zvitek), predstava »ne raziskuje ničesar, ne išče kulturnih razlik«, pa se te v navigaciji, ki je prvenstveno nekakšno zibanje sem ter tja z »naravnim« tokom, izhajajočim iz medosebnih oziroma medtelesnih odnosov skupne improvizacije, v kar najbolj stereotipizirani obliki poiščejo same. Navsezadnje naša telesa niso nič naravnega, ampak so že od zibke naprej popisana s kulturo.