Slovenci se sicer radi predstavljajo kot narod knjig, a če bi merili moči s Francozi, bi najbrž kaj hitro obupali. Če poznamo pri nas dober ducat literarnih nagrad, s katerimi opozarjamo na literarne dosežke, jih obstaja v Franciji približno 1500. Namenjene so spodbujanju avtorskega talenta, kronanju odmevnega literarnega opusa in predvsem popularizaciji branja. Pisatelj je v Franciji človek z ulice, del skupnosti in javnega življenja, ne le obraz s televizije, sta se na četrtkovem pogovoru o pomenu literarnih priznanj strinjala prejemnika uveljavljenih francoskih literarnih nagrad goncourt za najboljši francoski roman in molière za najboljšo francosko dramo Didier Decoin in Eric-Emmanuel Schmitt.
Le avtor svojih knjig, ne tudi svojega uspeha
»Podelitev Nobelove nagrade Bobu Dylanu je legitimna odločitev, njegova besedila ne potrebujejo glasbe, da bi predstavljala dobro poezijo. A sporno in obžalovanja vredno je bilo njegovo obnašanje po razglasitvi,« je bil nedvoumen eden najbolj branih in igranih frankofonskih avtorjev Eric-Emmanuel Schmitt, ki ga tudi v slovenščini poznamo po delih, kot sta Gospod Ibrahim in cvetovi iz Korana ali Oskar in gospa v rožnatem. Najkakovostnejša literatura je namreč v Ameriki zapostavljena, ker se pozornost posveča predvsem prodajnim uspešnicam, kamor se poezija le redko uvršča. »A to še ne pomeni, da dobra knjiga ne more biti obenem tudi uspešnica, navsezadnje je vsak lahko le avtor svojih knjig, ne pa tudi avtor svojega uspeha, o tem odločajo bralci.«
Kot smo izvedeli, je oba Francoza prijetno presenetila tudi novica o nobelovcu Patricku Modianoju, četudi sta složno stavila na lani preminulega mojstra besede Michela Tourniera, znanega predvsem po večkrat nagrajenem romanu Jelšev kralj. Pa je naloga dobre knjige tudi komunikativnost, kar pogosto očitajo dobitnikom nagrade booker, je zanimalo moderatorko pogovora Manco G. Renko. »Knjiga si mora prizadevati, da je komunikativna, če ostane sama, neodkrita, nima nobenega pomena,« je zatrdil pisatelj in scenarist ter generalni sekretar Akademije Goncourt Didier Decoin, da elitizem ni ploden, pa se je strinjal tudi Schmitt.
Teža medijske izpostavljenosti
»Nerad govorim o sebi, a leta sem sanjal, da bom dobil Goncourtovo nagrado, ker sem bil prepričan, da mi bo odprla vsa vrata,« je anekdoto ob svoji nominaciji začel Decoin. Na tovornjaku pred stanovanjem so ga namreč nekoč že čakali šampanjec in sladice, ki so jih že v naslednjem trenutku odpeljali Jacquesu Laurentu; takrat si je prisegel, da bo tudi sam osvojil nagrado, ki jo je potem prejel leta 1977. S trditvijo, da so nagrade kot judežev poljub, je publiko v smeh spravil še Schmitt: »V Franciji jih pogosto podeljujemo mladim avtorjem, ki pa potem nikoli več ne uspejo napisati knjige, ker niso sposobni prenesti medijske izpostavljenosti.«
Francoski narod obožuje literaturo in ima zanjo tudi zelo izbran okus, prav vsi si želijo biti pisatelji, je šaljivo nadaljeval avtor, žal celo politiki, čeprav se ti najbrž pod knjigo samo podpišejo: »Močno sporočilo je prinašala uradna fotografija nekdanjega francoskega predsednika Françoisa Mitterranda pred Nacionalno knjižnico, danes politikov literatura ne zanima, kar je katastrofa.« Znano je, da se je Mitterand, ki je najbolje razumel Francoze in literaturo, s helikopterjem večkrat odpeljal na kosilo do Michela Tourniera, je dodal še Decoin: »Tournier je bil žal najslabši kuhar na svetu, a predsednik je vztrajal. V nasprotju z našo kulturno ministrico Audrey Azoulay, ki je priredila večerjo v čast nobelovca Modianoja, ob vprašanju, katera njegova knjiga ji je najljubša, pa odgovorila, da ni še nobene prebrala. Sicer je storila že veliko dobrega na kulturnem področju, a občutek za jezik se ji je izgubil.«
