Promocija pregledne razstave britanskega slikarja Davida Hockneyja (rojen je bil leta 1937) v londonskem muzeju Tate Britain, ki bo na ogled do 29. maja, je postala vsedržavni projekt. Pri tem podvigu sodeluje več medijskih hiš, desnosredinski časopis The Telegraph, medijski partner razstave, in populistični tabloid The Sun, za katerega je Hockney pred odprtjem naslikal ekskluzivno naslovnico. Rezultat je pričakovano učinkovit. Pred vhodom v razstavišče se vijejo vrste obiskovalcev, ki si želijo ogledati prelomna dela tega razvpitega umetnika.
Leta 1973 je nastal igrani dokumentarec A Bigger Splash, poimenovan po umetnikovi najslavnejši sliki, ki ga prikazuje v dramatični luči, kot nepredvidljivega zvezdnika sredi ustvarjalne krize. Hockney je namreč vseskozi načrtno gradil svojo javno podobo, z leti pa vse bolj prisega na politično korektnost. Njegovo življenje in delo danes ustrezata agendi trenutnega svetovnega reda in britanske vlade. V svoji politični usmeritvi je namreč zmerni libertarec in takšna je tudi njegova umetnost.
V zgodnjih 60. letih je slikal v izrazito ekspresivnem slogu. Figure, reducirane na preproste poteze in znake, je umeščal v sanjska okolja. Ena prepričljivejših slik tistega obdobja, Dva fanta skupaj se oklepata (1961), kaže stilizirani figuri v objemu in poljubu, medtem ko so v abstrahirano ozadje umeščeni napisi, podobe src in zlovešča glava, ki napeljuje na zalezovalca. Delo je izpostavljalo avtorjevo istospolno usmerjenost v času, ko je bil to resen družbeni tabu.
Na valu poparta v sredini 60. let se je njegov izraz prelevil v fotorealizem, preobrazila pa se je tudi motivika. Slike so vse izraziteje postajale vizualni dnevnik, saj dokumentirajo njegov intimni svet in ponosno kažejo sadove uspeha ter razkošen življenjski slog. Najbolj simptomatična dela prikazujejo s soncem obsijane vile na petičnih obronkih Los Angelesa, bazene sinje modre barve in postavne fante, ki uživajo v lagodnem brezdelju. Slika Peter se dviguje iz Nickovega bazena (1966) v najboljši luči izpostavi mojstrsko rešitev upodobitve migotanja vode in odsevov svetlobe v steklu, kar obdajajo ravne linije značilne modernistične arhitekture.
Delo pa hkrati simbolizira absorpcijo idej in podob kulturne revolucije nove generacije v sfero medijskega glamurja. Hockney se je v tem svetu odlično znašel. Na vrhuncu uporniškega vrvenja leta 1968 je ustvaril portret zakoncev Weisman, zbiralcev umetnin, ki ponosno stojita na vrtu, obkrožena z atributi svojega statusa, podobno kot nekoč vladarji in bogataši na slikah starih mojstrov. Portretiral je tudi priznane umetnike, kuratorje in preostale pomembneže, ki so bili del njegovega družabnega kroga. A tudi po obdobju, ko so njegova dela že dosegla vratolomne cene, je nenehno poskušal z novimi pristopi. V 80. letih je prešel v rabo fotografije in iz polaroidnih posnetkov sestavljal kolaže, ki zaradi svoje preračunane kompozicijske popačenosti delujejo skoraj kubistično. Nato se je posvetil krajinarstvu, zadnjih deset let pa s tabličnim računalnikom snema videe, ki so v izteku razstave predstavljeni v sklopu štirih ogromnih videoinstalacij, prikazujoč klasični motiv štirih letnih časov. A umetnikove težnje, vsebine in rešitve so vselej pretežno tradicionalne, kar se je izkazalo kot najpriročnejše orodje za potrebe upodabljanja krajin ter visoke družbe slavnih in bogatih.
