Boris Dežulović: Igre brez meja

Nekoč davno, v času komunistične Jugoslavije – mladi bralci se ne bodo spomnili teh svinčenih časov – se je, ko si potoval iz Splita v Ljubljano, točno vedelo, kje se končuje Hrvaška in začenja Slovenija. Polja so naenkrat postala skladno in ravno zorana, na pašnikih so se pojavile prav takšne krave, kot jih je bilo mogoče videti v reklamah za alpsko mleko, travniki pred čudovitimi hišami v predmestjih so bili lepo pokošeni, celo tovarne so postale čiste in sveže prepleskane na belo, rumeno in modro, z lepo oblikovanimi logotipi in lipovimi drevoredi na delavskih parkiriščih: in tisti običajno suh, siv plevel ob progi je dobil kričeče zeleno barvo.