Naslov Ekonomija para je mišljen večplastno: od Mariejinega in Borisovega ugotavljanja in prerekanja glede tega, kdo je v letih njunega skupnega življenja kaj plačal, kdo kaj vlagal – Marie (Bérénice Bejo) naj bi plačala za hišo in preživljala Borisa (Cédric Kahn), Boris pa naj bi hišo sam obnovil in ji s tem dvignil vrednost; do tega, da si en par lahko privošči le eno bivališče, v katerem morata tudi ob razhodu še vedno bivati oba partnerja, in do razmisleka, kakšna vrednost je v takšni »ekonomiji para« pripisana čustvenemu delu ali partnerski ljubezni.
Marie in Boris sta drug do drugega večino časa neizprosna: Marie vztraja, da je hiša njena, Borisu na vsakem koraku očita, da je še vedno tam, hkrati pa mu onemogoča, da bi ga zaposlila njena družina; Boris se na Marie znaša veliko bolj posredno, z vsiljevanjem v njeno preživljanje časa s prijatelji, z najemom cenilca hiše za Mariejinim hrbtom, z namigovanji pred otroki, skratka, na pasivno-agresiven in celo zahrbten način, ki je še veliko bolj nevzdržen in neprijeten. Vmes se le enkrat spozabita, njuna osamljenost in nesrečnost ju premagata in tolažbo poiščeta drug pri drugem – a to se konča le tako, da je njuni naslednji spopad glede lastništva hiše še toliko bolj boleč, ker sta si bila tako pred kratkim spet blizu.
Film v svoji prostorski omejenosti na družinsko hišo in z zgodbo, ki se ukvarja izključno z odtenki odnosa med Marie in Borisom, deluje skoraj kot komorna drama. Lafosse z glasnimi prerekanji, premlevanji, vedno enakimi prepiri in argumenti ter ponavljajočimi se odzivi obeh ustvari občutek zadušljivosti in klavstrofobičnosti, ki učinkuje neprijetno tudi na občinstvo. Tudi oba lika kmalu postaneta neznosna – še posebej Boris s svojim hlinjeno mirnim, pohlevnim in ljubečim nastopom, s katerim se postavlja v vlogo žrtve, v resnici pa svojo nekdanjo ženo vseskozi izsiljuje, bodisi z otroki bodisi s svojo (nenapovedano) prisotnostjo v hiši, zaradi česar do nikogar od njiju ne čutimo nikakršne empatije. Težko je reči, ali je to, da je film za gledalce tako nevzdržen in izčrpavajoč, kot so prepiri in razhajanje za njegova protagonista, kakšen načrten režijski prijem ali pa gre le za spodletel poskus prikaza odnosa, ki naj bi na občinstvo imel dramatičen čustven učinek. Gotovo je le, da si – ko se skupaj s filmom končno konča tudi njuno prerekanje in izsiljevanje – ne oddahnejo le liki v filmu, temveč tudi občinstvo.
