Kaj pa pri nas? Država z dvema milijonoma prebivalcev ima preveč razdrobljen zdravstveni sistem, ki je (tudi) zato drag in premalo učinkovit. In ker je država slab gospodar, imamo to, kar pač imamo. Večina zavodov je še iz časov, ko ni bilo dobrih prometnih povezav. V njih je mnogo strokovnega kadra in drage medicinske opreme, a je pogosto ni mogoče uporabiti ravno tedaj, ko je najbolj potrebno. Zato je veliko improvizacije in premeščanja v druge bolnišnice. Slovenija trenutno potrebuje dva klinična centra in osem močnih regijskih bolnišnic. Za vse druge pa bi bilo pametno, da bi se preoblikovale v specializirane ustanove, ki bi bile organizacijsko, strokovno in tudi finančno povezane z večjimi. Ne bom omenjal, katere bolnišnice (in porodnišnice) imam v mislih, saj to vedno sproži žolčno, neargumentirano in populistično razpravo. Ni smotrno imeti bolnišnic, ki med seboj niso oddaljene vsaj trideset do petdeset kilometrov. Zmanjšanje števila zavodov bi pomenilo boljše upravljanje, vodenje in financiranje strokovnega dela ter veliko racionalizacijo drugih stroškov za stvari, ki jih vsaka ustanova potrebuje za nemoteno delovanje. Sam sem »otrok« Golnika in še danes po več kot desetih letih menim, da je bila odcepitev Golnika od UKC slaba odločitev.
Za prihodnost zdravstva je potreben nov dogovor. Spremembe, ki bodo v temeljih zamajale sistem, se ne morejo zgoditi hitro, ker je to proces, ki stalno poteka in nikoli ni končan, saj so reforme v zdravstvu stalno potrebne glede na potrebe prebivalstva, razvoj znanosti in materialne možnosti družbe. Če ne bo najširšega soglasja in sodelovanja vseh zdravstvenih delavcev in politike, se razmere v zdravstvu ne morejo izboljšati. Namesto reforme je potrebna pravzaprav revolucija v naši miselnosti, problem pa je, da gremo pri vsaki spremembi »na nož«. Razumem laično javnost, ki zaradi populizma lokalnih veljakov zbira podpise za ukinitev ali proti ukinitvi nekega zdravstvenega zavoda, ne razumem pa, da ne verjamejo strokovnim argumentom in podpihujejo nezadovoljstvo s populističnimi parolami, ki vsem nam samo škodijo.
Ko imamo podfinanciran državni (ali če hočete javni) sektor, ne preostane nič drugega, kot da ga racionaliziramo in hkrati povečamo kakovost ter dostopnost do zdravstvenih storitev, vendar ne stihijsko, ampak nadzorovano, predvsem na podlagi potreb prebivalstva in obolevnosti. Pogoj za skladen razvoj zdravstva pa je predvsem oblikovanje mreže. Dokler ne bomo imeli natančnega načrta, kakšno zdravstvo sploh zmoremo, je vsaka razprava brez smisla.
Z zakonom o zdravstveni dejavnosti smo se lotili reforme tako, kot da bi začeli graditi hišo pri strehi. Temelj pa je sistem zavarovalništva, s katerim bi vsaj približno ugotovili, koliko denarja lahko damo za zdravstvo.
Poseben problem je glavno mesto. UKC Ljubljana je hkrati regionalna bolnišnica ter terciarna ustanova za vso državo. Zaradi te dvojne vloge ima ogromno težav, od (pre)dolgih čakalnih dob, pomanjkanja postelj, logistike in prometnih zagat. Zato bi morala biti ena prvih prioritet države zgraditev novega kliničnega centra, sedanja stavba pa bi postala regionalna bolnišnica.
Enako pomemben del zdravstva je osnovno zdravstvo, ki je temelj vsakega sistema. Vsaj v Ljubljani je množica ambulant, ki bi morale prevzeti del bremena, ki ga zdaj nosi UKC. Vzemimo za primer stalno internistično službo (bolj popularno internistična prva pomoč), kamor prihajajo poleg najtežje bolnih še bolniki z ne bom rekel banalnimi, ampak lahkimi ali preprostimi težavami, ki bi jih ne le lahko, ampak bi jih morali obravnavati v osnovnem zdravstvu, pa jih ne, ker to ni tako organizirano, kot bi moralo biti. Večkrat sem kakega neurgentnega bolnika vprašal, zakaj je pri neurgentnih ali kroničnih težavah prišel na pregled, pa sem dobil odgovor: »Rečeno mi je bilo, kar pojdite v UKC, tam vas bodo takoj in natančno pregledali.« Tak način dela je zavajanje bolnikov in nepotrebno obremenjevanje urgentne službe.
Številni odlični posamezniki so postali zasebniki, kar po eni strani zagotavlja visoko strokovno raven, po drugi pa je to prineslo tudi mnoge slabosti. Zlasti ni dobro, ker bolnikov ne obravnavajo celostno in jih potem pošiljajo v druge ustanove, ki se že tako ali tako dušijo ob čedalje večjem dotoku novih bolnikov, kritike pa večinoma letijo le na javne zavode. Ni prav, da ti strokovnjaki niso vključeni v sistem zagotavljanja neprekinjenega varstva vsaj podnevi. Poleg tega pa nepovezanost zasebnega (pa četudi je to javno) zdravstva pogosto pomeni nepotrebno podvajanje pregledov in drugih storitev, ker ni dovolj nujno potrebnega sodelovanja. So pa tudi primeri zglednega sodelovanja med enimi in drugimi, kar bi moralo biti pravilo, in ne izjema.
In sedaj bom povsem konkreten. Bolnišnice bi morale postati gospodarske družbe, katerih solastniki bi bili država, občine in ne nazadnje zaposleni, ki s(m)o v njih pustili dobršen del življenja.
Ne nazadnje pa, če hočemo ali nočemo, treba je pritegniti zasebna sredstva. Najmanj priljubljen način je gotovo že omenjena participacija. Zakaj ni na primer participacije za tako imenovani »hotelski« del uslug v stacionarnih ustanovah (kar je denimo v bogati in zelo socialni državi Švedski)? S tem ne bi bila prav nič ogrožena pravičnost, solidarnost, enaka dostopnost itd., saj bi bili tisti, ki tudi majhne participacije ne bi zmogli, oproščeni plačila. Ob velikem številu oskrbnih dni bi lahko zmanjšali ali celo odpravili izgube bolnišnic.
Zdravstvo je preveč resna dejavnost, da se vsakokratna vlada tako vpleta v njegovo delovanje. Vlade odhajajo, problemi zaposlenih v zdravstvu in problemi bolnikov pa ostajajo in se njihovo reševanje odmika v neko daljno prihodnost.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.