Telo je berljivo

Nagrade razumem kot zaznavanje opaznih premikov dela znotraj dveh let nekega početja. Selektorski pogled nekako opazi, kaj se je premaknilo, kaj je bilo opaženo, kaj je ostalo kot nekaj svežega, presežnega. Poleg tega pa imajo seveda nagrade tudi preživitveno funkcijo, saj olajšajo podaljševanje statusa samozaposlenih. Jaz sem bila nagrade zelo vesela.

V razvijanju konkretne koreografske misli pa sem zelo počasna. Potrebujem orjaško količino virov in dolg razmislek, preden se kaj oblikuje. Težko delam z okruški, zagotovo mora biti celostna misel neka baza. Brez tega me ne mika delati. Iskala sem strategije, kako bi lahko misel preoblikovala, kako materializirala, da bi se z njo fizično ukvarjala. Težko se je ukvarjati z mislijo, ki samo šine skozi glavo, ker ne dopušča časa. Potem sem se zelo intuitivno (ker me zelo navdihuje glasba) začela ukvarjati z zvočnostjo misli, kako jo slišim v sebi. Tako si v tej svoji praksi misel, ki se odvrti, potrudim še enkrat ponoviti in jo slišati ter se z njenim ritmom in melodijo konkretno, fizično ukvarjati. André Lepecki nekje pravi, da nekatere misli lahko mobilizirajo takoj, nekatere pač ne. Mene bolj zanimajo te druge. Zanima me mobilizacija skozi misel, za katero se zdi, da tega ne zmore. In ukvarjanje s tako mislijo odpre dimenzijo časa, naredi prostor za čas, da lahko ena sama misel ostaja in ostaja.

Prvi razlog je popolnoma enostaven, zanima me ples. Seveda sam ples omogoča širok nabor različnih vrst reprezentacij. Meni pa je največja inspiracija prav omejitev teatralnega, ki je vsebovana v sami koreografski nalogi. En velik obrat na glavo (pravzaprav na noge) se mi je zgodil takoj po akademiji, ko sem spoznala Andrejo Podrzavnik, sodelovali sva v njeni predstavi Melodije začetkov. Odprla mi je nov aspekt počenjanja plesa, ki ga nisem srečala nikjer drugje. Zame je bilo razodetje, da sem lahko sama sebi zadostna inspiracija, ker sem danes takšna, jutri pa drugačna. Moj pogled na umetniško ustvarjanje je popolnoma preoblikovala ta zadostnost spoja početja plesa z vsakodnevnim. To me je blazno olajšalo in sem si drznila lahkotneje razmišljati o plesu.

Tam sva raziskovala jezik skozi razumevanje, da je človekov dom tam, kjer je razumljen. Mi pa v plesu s fizičnim početjem (na neki način) bežimo stran od tega. Zven telesne tišine je imel zelo dolg proces, delo pa je bilo zelo intuitivno. Rekla bi, da je ta nova predstava nekakšen sežetek tiste, neka racionalnejša opredelitev tistega brezglavega procesa. Šlo je za način, kako vključiti popolnoma avtentično noto, neko zdajšnjost, kako smo v odnosu z drugimi, upoštevali pa smo tudi rahlo distanco, ki je omogočala, da nismo potonili v privatno in splošno. Pravzaprav me še vedno zanima isti koreografski problem, raziskovala bi ga tudi še v naslednji predstavi, najraje z isto ekipo ljudi, saj je zelo pomembno, kako plesalci razumejo naloge, kako inkorporirajo ta način početja in ne nazadnje tudi kakšni so kot ljudje.

Pri Bibliji sem se ukvarjala s tem, kako skozi enostavne fizične naloge ali podobe igralcu sestaviti (ponuditi) neke vrste oporno strukturo, ki bi mu pomagala k rahlemu odmiku od lastnega telesa. Želela bi si, da igralsko telo ne bi bilo nekaj, kar v svojem odzivanju samo sledi tekstu, oziroma nekaj, kar je le posledica vživljanja ali pa kar je prepričljivo samo takrat, ko se igralec vživi. Rahla formalizacija omogoči večjo kreativnost pri oblikovanju giba in zabriše mejo med prav in narobe (pravi gib, točna gesta); mislim, da z malo vaje lahko osvobaja. Moje delo je bilo seveda zelo drugačno kot delo s plesalci oziroma kot delo na avtorski predstavi. Na neki hecen način je bilo precej invazivno, saj sem s svojimi usmeritvami vstopala v igralčevo »že strukturo« in vlekla pozornost k telesu. Želela sem, da bi imelo telo več prostora, da bi lahko tudi ono govorilo. Kar seveda ne pomeni manj teksta in več gibanja, sploh ne. Pomeni (predvsem za gledalca) kompleksnejši način branja. Branja-doživljanja. Telo je berljivo. Pa četudi samo sedi, lahko iz njega razberemo neki način bivanja. Zame je takšna informacija zelo pomembna. In tudi pri Bibliji, mislim, bo morala biti ta informacija zelo jasna.