Vstopna točka uprizoritve je morda še poetično norčava, Benjamin Krnetić svojo vlogo previdno ohranja na meji, kjer duševna motnja še zmore delovati romantično (utopično iskanje angelov) in »od boga dano« darilo, ko pa se razpre zastor, se prične pred nami valiti neobzirna, pritlehna in vulgarna podoba zblaznelega sveta (ene od »institucij«), v katerem se situacijski trenutki trgajo na koščke, včasih kot da se po pomoti celo zlepijo nazaj, največkrat pa sploh ne in niti nimajo tega namena. Nenehno, največkrat docela neopazno preklapljanje med različnimi tipologijami vlog gre vštric z idejo kostumografske zasnove (Ljubica Čehovin), večina kostumov je pobrana iz fundusov, medsebojno so nekompatibilni (kakor je pač vsak individuum v resnični naravi neskladen s svojim okoljem) oziroma toliko unikatni, kolikor je specifičen vsak značaj tokratnih idiotov (»prebivalcev odra«). Ne glede na notranje nesporazume in skrhano sporazumevanje ti predstavljajo skupnost, ki je najprej avtohtona skupnost te predstave ta hip, hkrati pa uokvirja simbolno podobo družbe in kot tretje sproža odsev oziroma odziv na sam medij, v katerem deluje – gledališko mašinerijo oziroma kulturno politiko.
Če že ne ravno dosledno klinično shizofrenim, pa vsaj zmedeno razcepljenim pojavnostim na odru, ki se trudijo, da bi najprej togotno poiskali in nato strastno izživeli »idiota v sebi« (načini so številni; eni simpatično prismuknjeni, drugi nežni, tretji odvratni, četrti neznosni), lunatičnost ni tuja. Odrskemu neredu pa se spotoma izmuzne morda vendarle potrebna dramaturgija norosti/idiotizma. Ta bi bila namreč lahko razlog, da bi uprizoritev – glede na občutljivo tematiko – sprožala tudi družbeno zakoreninjeno nelagodje. A tovrstnih etično neugodnih razpoloženj občinstvo ni deležno, s tem pa tudi globljega razmisleka ne. Predstavi je, povsem legitimno, očitno dovolj, da zadosti sama sebi in času, ki ji je odmerjen. Gre za razpad sistema (duševnega in gledališko protokolarnega), absurdno parado, ki ves čas izjavlja odločen upor proti standardizaciji spodobnega, pričakovanega, smiselno zaokroženega dogodka. Zdi se, da je bil von Trier res motivacija, a glavna inspiracija je morda aktualno stanje, še bolj status sodobne (gledališke) umetnosti, h kateremu se posredno in pod črto pridruži tudi glas režiserke, ki se za ceno lastne svobode in ustvarjalne »norosti« tako rekoč požvižga na učinek pri publiki.