Mednarodne raziskave znanja so pokazale, da so naši otroci zelo dobri tako v naravoslovni kot matematični in celo bralni pismenosti, kjer so se pred leti uvrstili pod povprečje, toda šola in učenje jim nista ljuba, tudi o učiteljih nimajo najboljšega mnenja. Po naklonjenosti učenju je bila Slovenija v TIMSS 2015 celo zadnja. V civilni pobudi Kakšno šolo hočemo, ki jo vodita Jožica Frigelj in dr. Manca Košir, so zato zadnjo tribuno posvetili prav temu, strokovno še ne pojasnjenemu fenomenu. Besedo so dali zlasti staršem in učiteljem.
Premalo zavzeti učitelji
Podatki iz raziskave so zgovorni: v osmem razredu se samo 5 odstotkov učencev rado uči matematiko; mednarodno povprečje OECD je 22 odstotkov. Podobno je v naravoslovju. Pri nas tako učenci kot dijaki v nadpovprečnem deležu menijo, da učitelji ne poučujejo dovolj zavzeto, in v veliko manjšem deležu čutijo pripadnost šoli. Največji razkorak pa se je pokazal pri oceni staršev, kako skrbno si šola prizadeva za akademski uspeh otrok. Pri nas je staršev, ki menijo, da je šola skrbna, kar zadeva akademski uspeh otrok, 17 odstotkov; povprečje v državah OECD znaša 60 odstotkov.
Med ravnatelji pa presenetljivo sploh ni bilo tistih, ki bi trdili, da si šole zelo prizadevajo za uspeh otrok. Naši šolarji učiteljem v nadpovprečnem deležu očitajo tudi to, da jim ne dajejo povratnih informacij in da učenja ne prilagajajo njihovemu znanju in potrebam.
Na podobna stališča otrok je naletela tudi Jožica Frigelj z raziskavo, ki jo je naredila na vzorcu 187 otrok in ni reprezentativna. Pokazalo se je, da v 1. razredu vsi otroci radi hodijo v šolo in se vsi radi učijo, najraje matematiko, nato pa oba deleža padata. V petem razredu jih le še 58 odstotkov rado hodi v šolo, z veseljem pa se jih uči le 38 odstotkov. V 9. razredu pa je prvi delež 15-odstoten, drugi pa le še 10-odstoten. Kaj botruje tem (samo)zaznavam otrok, ni prav jasno, strokovnjaki se o tem še niso izrekli, a večina udeležencev tribune je razmišljala o (ne)kvaliteti odnosov na naših šolah.
Družinski terapevt Izidor Gašperlin je poudaril, da mora biti šola varen in odprt prostor socializacije. Če si v njej deležen poniževanja, zasmehovanja in nasilja, to zagotovo vpliva na počutje in odnos do učenja. »Ne zavedamo se, kako razdiralno vpliva socialna razslojenost na otroke. V naših časih je bilo drugače: posmeha so bili deležni tisti, ki so imeli več kot drugi,« je razmišljal Gašperlin. Prepričan je tudi, da so se učitelji včasih prej in bolj odločno ukvarjali s problematičnimi otroki, ki »vpijejo na pomoč«, in tako preprečili, da bi negativno vplivali na druge otroke. Zato sam dela predvsem s starši, ne z otroki. Barbara Škarja je svoje stališče izrazila skozi izkušnje svojega sina, zdaj že študenta. Vsak dan je govoril, da noče v šolo, se je tegob spominjala Škarjeva. Učitelji pa niso znali urediti slabih odnosov na šoli, denimo šikaniranja sošolcev. »Z etičnimi vrednotami, ki smo jih sinu privzgajali doma, je v šoli težko preživel,« je bila kritična. Po mnenju Škarjeve – mnogi so mu pritrdili – je v naši šoli narobe tudi to, da ni mehanizmov, da bi lahko iz pedagoškega procesa izločili osebe, ki za to delo niso primerne.
Otroci smejo delati tudi napake
Kar nekaj burnih odzivov je spodbudila domnevna izjava nekega pedagoga, da šola ni javna hiša, da bi v njej samo uživali. Le Gašperlin je na zadevo pogledal z drugega kota: »Težava je, če začnejo otroci verjeti, da nekaj ni v redu, če šola od njih zahteva napor.«
Luka Pečar Pahor, študent na FDV, je kot zelo pomembno nalogo šole izpostavil potrebo po osmislitvi znanja. »Če veš, da je nekaj smiselno, ni težko veliko delati. In prav vsakdo ima kakšno strast: ples, balet, šport… Učitelji morajo v učencih prepoznavati talente in jih razvijati.« Šola bi morala delovati predvsem kot »razvojna institucija«, je dejal. Ivana Gradišnik, Familylab, je opozorila na nevroznanstvena spoznanja o povezanosti učenja in okolja. »Znanstveno je dokazano, da se lahko otroci kvalitetno učijo le, če se dobro počutijo. Spodbudno okolje pa ne pomeni nekakšne po sili prijazne šole, temveč da se otrok počuti sprejetega, da sme delati tudi napake in da ni kar naprej kritiziran.«
Eden od prisotnih učiteljev je poudaril, da bi se morali vsi, tudi starši, zavedati, da z oceno ne ocenjujemo otroka, temveč njegovo znanje. Kar nekaj govorcev pa je izpostavilo, da otrokom pač ne more iti bolje, kot gre njihovim staršem. Če se ti utapljajo v revščini in depresiji, to zagotovo vpliva tudi na otroke.
