Ta strah temelji na večnem dvomu. Preprosto, nihče ne govori resnice, ampak nekaj skriva. Torej, tisti, ki zdaj vodijo projekt drugega tira, držijo figo v žepu. Zapirajo seje, skrivajo podatke, ne poslušajo alternativnih predlogov in gredo z glavo skozi zid. Ta večni dvom o tistih, ki smo jim zaupali vodenje in upravljanje države, je po eni strani logičen. Vedno znova smo razočarani. Upamo na nekaj novega in potem hitro ugotovimo, da gre vse po starem. Po drugi strani pa je to udobna pozicija. Ne verjeti nikomur. Za vsem videti zaroto, spletke, netransparentnost in hobotnice ali mreže.
Tu je ključ. V Sloveniji smo nehali verjeti v dobre namere. Nehali smo verjeti, da kdo sploh kaj dobrega naredi za nas. Torej dela le za sebe in za svoj žep. Skozi to optiko ocenjujemo vse, kar se dogaja v tej deželi. Posebej tisto, kar se dogaja v politiki.
Seveda je kriva tudi politika sama. Če že koalicijski partnerji dvomijo drug o drugem, je logično, da se dvom v opoziciji in javnosti še podvoji ali potroji. Potem sledi nespretnost političnih akterjev v pojasnjevanju svojih vlog, nekaj grafičnih prikazov povezav in slika je jasna. V Sloveniji se nič ne zgodi brez botrov iz ozadja in stricev v senci. Ravno zato se je morala četrtkova Tarča končati prav na tak način. Glejte, pred vami so faloti, ki bodo nekoč končali na sodiščih. Mislijo, da so plejerji, v bistvu so pa le marionete drugih.
»Bravo, Tarča. Razkrinkali ste jih. Zdaj pa na delo,« je tipičen tvit, ki se je pojavil na ekranu. Publika čaka takšno katarzo. Preden se bo gradnja drugega tira sploh začela, moramo že obsoditi krivce. Ali z besedami Erike Žnidaršič na koncu oddaje: Policija in organi, se boste drugega tira lotili zdaj? Ali šele takrat, ko bo prepozno, kot pri TEŠ 6?
O. K., oddaja se mora končati bombastično. Vendar ali ni ravno takšna bombastičnost pripeljala Slovenijo tja, kjer je? Stalno nabijanje ljudi in institucij. Stalno ponavljanje, kako ropajo nas davkoplačevalce in kako kradejo iz sklede privilegirani in omreženi. Utemeljeno ali ne. Z izmišljenimi trditvami, kot je ta, da eden od akterjev ni hotel dati izjave, ta pa v studiu izjavi, da ga ni nihče kontaktiral. Logično, da publika verjame voditeljici in ne obtoženemu.
Pogled od strani pa se lahko le čudi. Da se tukaj ukvarjamo s 27 kilometri proge na takšen način. Nekaj, kar je en logičen korak v razvoju, postane usodnostno vprašanje. Pade ali ne pade celotna država. Kaj se bo zgodilo šele takrat, ko bo nekoč nekdo predlagal za nas znanstveno fantastiko, za svet pa nekaj normalnega. Železniški križ supersoničnih kompozicij, ki bodo skozi našo deželo vozile z več kot 300 kilometri na uro. Najverjetneje nas lahko tolaži le dejstvo, da do tega ne bo nikoli prišlo. Da bomo veseli, ko se bomo od Dunaja do Trsta prek Slovenije prepeljali nekaj minut hitreje kot v času Franca Jožefa.
Tukaj pa je ključni problem. Pomanjkanje ambicij. Preverjeno preigravanje enega in istega. Všečnega in v javnosti splošno sprejemljivega. Lepo je slišati, da je zdajšnja vlada premaknila gradnjo drugega tira z mrtve točke. Lepo je bilo tudi slišati prejšnje predsednike vlad, ki so sanjali o otokih v Piranskem zalivu, svetilnikih in slovenski Silicijevi dolini. Zakaj pa ne bi že danes slišali predloga, da se v Sloveniji zgradi predor od meje do meje? Od Madžarske do Kopra. Zaradi mene ga lahko financirajo Ukrajinci, Slovaki, Madžari in še kdo. Zagotovo pa bomo veseli slovenski vozniki, ko se bodo tovornjaki naložili na kompozicije in potovali pod nami. Brez zastojev na cestah, brez onesnaževanja, brez nesreč in brez zapletov s cestninjenjem. Brez dvoma se bi s takim projektom postavili na evropski zemljevid. Bili bi model, ki bi ga drugi posnemali. Ali pa vsaj govorili, da smo malo nori.
Kajti normalnosti je pri nas preveč.
Tiste normalnosti, za katero so vsi politiki prepričani, da prepričuje volilce. Ampak novejša zgodovina nas uči, da volilci potrebujemo čudeže. Skratka, za začetek bi bil predlog dvocevnega čudeža pod zemljo dovolj. Če smo za 27 kilometrov proge potrebovali dvajset let, bo ta projekt v središču diskusij vsaj naslednjih petdeset. In prav toliko študij. Za nekaj davkoplačevalskega drobiža. Samo prosim, naj nihče ne dvomi, da to ni izvedljivo…
