Ker to seveda ni mogoče, smo se z oceno ustavili ob zadnjem. Bolj neogibno kakor paradoksno se zdi, da sploh ni istoveten z vrhom (petero dogodkov sem bodisi obiskal bodisi slišal v radijskem prenosu). Koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija je bil odsev poplitvenega pojmovanja skladateljskih jezikov, kakršno vse bolj preplavlja Kromatiko. Obiskovalski entuziazem, na katerega valu jezdi umetniška šefinja (najprej se je odpovedala slovenski glasbi), je varljiv: glasno vzklikajo tudi tisti, ki se med izvedbo posvečajo telefonom, kar Cankarjev dom meni nič, tebi nič dovoli. Iz sporedov se prižigajo reflektorji in osvetljujejo nalepke. Na primer, Rusi (za precej absurdno sopostavitev Šostakoviča in Šeherezade).
Šostakovič je imel funkcijo »zatežene« atrakcijske polovice ali pa še to ne, saj se je meja med izpovedno in blesteče prazno muziko zabrisala. Fanfare Slavnostne uverture so skoraj preglasile naslednjo skladbo. George Pehlivanian jih je vzel pompozno zares, Koncert za violončelo št. 1 pa prepustil izvajalsko podobni splošnosti zvočnega prostora, poseljenega še s preudobnim tonskim tkivom Ivana Karizne. Orkester in šostakovičevsko nedozoreli koncertant sta skrbno ravnala z zvokom, a sta pretežno markirala ozračja, ob nezatesnjenosti ritmične risbe. V izvedbi so se vrstili pretanjeni in tudi močni odlomki, skoraj nič v njej pa ni bilo neizprosno zgrajeno, dokončno.
»Programaža« Kromatike je triumfirala s Šeherezado, vpoklicano zaradi šova oziroma Pehlivaniana. Problem je seveda, da je skladba Rimskega-Korsakova s pozunanjenim dirigentskim čarovnikom podobna džuboksu. Nekaj isker smo prejeli zlasti v hitro žebrajočih izbrušenostih orkestra, proti koncu pa v vendarle prebujenem muzikalnem sintetiziranju (žal ga je prekril cirkuški zvočni učinek Brodoloma). Sicer pa: nekaj dobrih solov, a nikakršnega stikanja med njimi, nepredihani tempi, brezosebno pridna soloviolinska junakinja (koncertni mojster).
Nauk orisane koncertne situacije si gre zapisati za uho. Ne obišči vsega, ampak poišči pravo. Vsaj omenim naj, da je oranžni abonma teden prej našel moment zlitosti med duhom glasbe in izvedbo, saj je lebdeče razpeta solistka Alena Baeva v Korngoldovem Violinskem koncertu že kar utelešala skladateljeve izmaknjeno prebarvane podobe romanticistične vznesenosti.
