Prvič v zgodovini so se na seznamu za odstrel znašli depozitarji, ki so imeli v bankah več kot 100.000 evrov sredstev. Še več, na seznamu za odstrel bi se skorajda solidarnostno znašli kar vsi depozitarji, tudi tisti z le nekaj deset evri. Na Cipru je trojka prvič izpeljala »bail-in« postopek reševanja bank, pri katerem morajo finančne posledice bankrotiranih bank prvi nositi njeni lastniki in financerji. Cilj tega ukrepa, ki je danes formaliziran v novih pravilih odzivanja na bančne krize v Evropski uniji, je bil pretrgati neposredno vez med bankami in državnimi proračuni ter tako zmanjšati stroške za davkoplačevalce.

Evropa je zaradi izjemno počasnega in pogosto napačnega ukrepanja v krizi – spomnimo se samo nesrečnega zategovanja javnofinančnega pasu, ki je Evropo pahnilo v nepotrebno recesijo z dvojnim dnom – za izhod iz krize potrebovala bistveno več časa kot, na primer, ZDA. Nova infrastruktura za ukrepanje v krizah naj bi ta regulatorni in tudi finančni manko odpravila. Bančna unija naj bi prinesla boljši nadzor nad bankami, evropski mehanizem stabilnosti pa stabilen način financiranja držav v krizah.

A vprašanje je, ali so novi mehanizmi za ukrepanje v finančnih krizah res pretrgali to zloveščo vez med bančnim sistemom in javnimi financami. Pa tudi, ali je EU z bančno unijo ter evropskim mehanizmom stabilnosti danes bolje pripravljena na soočanje s finančnimi krizami. In ne nazadnje, ali bo protikrizna infrastruktura čez čas sploh še potrebna, ko pa se zdi, da EU kot politični projekt pospešeno razpada pred našimi očmi?

Novi rešilni obroči za banke in države

Evropska unija je, ko je leta 2008 s potopom Lehman Brothers izbruhnila finančna kriza, ostala gola in bosa. S krizo takšnih razsežnosti se Evropa ni soočala še nikoli prej. Nanjo ni bila pripravljena niti politično niti sistemsko, kaj šele finančno. Ko so začele članice Unije padati druga za drugo kot domine, je morala evropska komisija na pomoč poklicati Mednarodni denarni sklad. »Zakaj smo sploh potrebovali trojko? Odgovor je preprost: evropska komisija enostavno ni imela strokovnega kadra, ki bi lahko sestavil in vodil takšne programe. Zato smo potrebovali IMF,« opominja dr. Igor Masten, predavatelj ljubljanske ekonomske fakultete.

Ne le da v Bruslju niso imeli dovolj strokovnega in izkušenega kadra, problem so bile tudi finance. Evropski proračun sredstev za financiranje večstomilijardnih programov ni imel, sklad za krizne čase še ni obstajal, članice EU pa so z veliko težavo privolile v sofinanciranje programov iz proračunskih sredstev. Spomnimo se samo Slovaške, ki ni želela sofinancirati reševalnega programa za Grčijo, ali pa pozivov nemškega ministra za finance Wolfganga Schäubleja, ki so se jim pridružili številni politiki po vsej Evropi, vključno s takratnim slovenskim finančnim ministrom Dušanom Mramorjem, naj Grčija začasno zapusti evrsko območje. Razmere so bile ta

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.

nagradna igra