Kajti, predstavljajte si vožnjo z vlakom, ki je jugoslovansko mladino prevažal na zaključne slovesnosti štafete mladosti v Beograd. V misli si prikličite monoton zvok koles, udarjajočih ob tračnice, občutite, kako se vam telo ziba, zdaj levo zdaj desno, ob enakomernem, počasnem in konstantnem nihanju vagonov. Uzrite pred seboj ta vagon, s trideset in več let delovne dobe na grbi, s tapisonasto oblazinjenimi sedeži v močnih barvah, modernih na vrhuncu socializma, na katerih je sedela kakšna milijarda zadnjic. Ves vonj, vsi plini in tekočine, ki so jih potniki desetletja puščali za seboj, so nakopičeni v oblazinjenih sedežih, pa tudi desetletja politih sokov, kav, piva in vina, drobtin sendvičev s pariško, pepela in plesni so ohranjena v njihovem spominu. V petih urah vožnje, kolikor vlak premaguje dobrih tristo kilometrov, se vse teksture in desetletja vonjav, hočeš nočeš, prilepijo na človeka.

Dobrodošli na popotovanju iz Ljubljane v Belo krajino in nazaj s Slovenskimi železnicami v tretjem tisočletju.

Storitev, ki ne pritiče 21. stoletju

Vožnja z vlakom je okoljsko odgovorno dejanje. A razen trajnostnega razloga se zdi težko najti še kakšen razlog, ki bi človeka prepričal v to, da se v Sloveniji splača uporabljati vlak.

Vozovnica iz Ljubljane do Metlike, ki je leta 2017 še ni mogoče kupiti prek spleta, pa tudi avtomati na kolodvoru ne delajo več, je stala 8 evrov. Klima, brezžični internet ali priključek za elektriko na vlaku se v takih razmerah zdijo kot znanstvena fantastika.

Popotovanje v Belo krajino je časovno enako vožnji z vlakom na nekaj več kot dvestokilometrski razdalji med Gradcem in Dunajem, na slabih petsto kilometrov dolgi razdalji med Parizom in Londonom, na šeststo trideset kilometrov dolgi poti med Barcelono in Madridom. Šinkhansen, hitri japonski vlak, slabih devetsto kilometrov med Tokiom in Hokaidom na severu države premaga v štirih urah.

Poleg hitrosti tudi zanesljivost ni ključna lastnost slovenskega železniškega prometa: oni dan je vlak sicer z ljubljanskega kolodvora odrinil ob uri, a to ni samoumevno. Do devete zjutraj je zamujalo vsega šestnajst vlakov po Sloveniji. Povprečno kakšnih petnajst minut. Največ, 21 minut, sta zamujala vlaka na štajerski progi, iz Šentilja čez Maribor proti Zidanemu Mostu in iz Murske Sobote proti Ljubljani. Predvsem zato, ker v Sloveniji prevladuje politika, usmerjena v gradnjo cest, se še danes po tirih čez državo prevažajo tudi šestdeset let stare vlakovne kompozicije, ki človeka navdajo z nostalgijo, a storitve, ki pritiče 21. stoletju, niso sposobne nuditi.

Na vlaku je bilo vendarle kakšnih ducat potnikov. Ducat od milijona in sto tisoč potnikov, kolikor jih v Slovenskih železnicah vsako leto naštejejo na tej progi med Ljubljano in Metliko. Prikaz populacije potnikov v malem, torej. Mednje smo šli iskat razloge, zakaj je vožnja z vlakom v naši držav

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.

nagradna igra