Spremljal je najbolj krvava vojna žarišča svojega časa, a bil hkrati tudi sam vse življenje begunec. Rojen je bil v Budimpešti, v judovski družini, kot Endre Friedmann. V mladih letih je bil aktiven v socialističnih in avantgardnih krogih, leta 1931, ko je bil star 18 let, so ga zaradi politične dejavnosti, med drugim zaradi udeležbe na protestih proti regentu Madžarske in pozneje Hitlerjevemu zavezniku Miklosu Horthyju, aretirali, pretepli in zaprli. Družinski prijateljici, ki je bila poročena s policijskim uradnikom, je mladega Friedmanna uspelo rešiti iz zapora. Svetovala mu je, naj nemudoma zapusti Madžarsko.
Debi s Trockim
Preselil se je v Berlin in se vpisal na visoko šolo za politične vede. Sanjal je, da bo postal novinar in pisatelj, med študijem si je denar služil kot sodelavec v temnici in hišni fotograf nemške fotografske agencije Dephot. Prav to »priložnostno« delo ga je izstrelilo v svet fotografije, saj je svojo prvo fotografsko nalogo dobil leta 1932, ko je Köbenhavn obiskal Lev Trocki. Vodja agencije je seveda tam želel imeti svojega človeka, a so bili vsi redni fotografi zasedeni. Na dogodek je poslal mladega Friedmanna, ki se je izkazal tudi s svojo iznajdljivostjo. Trocki je bil takrat že tri leta v izgnanstvu, njegovo predavanje na köbenhavnskem stadionu Sport Palast pa je spremljalo dva tisoč poslušalcev in približno dvesto pripadnikov policije, saj so se bali stalinističnega atentata. Fotografov z velikimi fotoaparati niso spustili v dvorano, Friedmannu pa je uspelo priti čisto do govorniškega odra, saj je imel svoj fotoaparat, žepno lajko, skrito v žepu. Posnetki Trockega med njegovim govorom so bili prve objavljene fotografije bodočega vojnega fotografa.
Ko so v Nemčiji na oblast prišli nacisti, se je Friedmann kot madžarski Jud odločil, da se preseli v Francijo, kjer pa se je reven in spregledan družil z drugimi madžarskimi in nemškimi begunci. Spoznal je Nemko Gerto Pohorylle in se zaljubil. Spremenila sta si imeni, da bi se izognila verski nestrpnosti, pa tudi zato, da bi ju jemali bolj resno; Friedmann je postal Robert Capa, po ameriškem režiserju Franku Capri, Gerta Pohorylle pa Gerda Taro, po igralki Greti Garbo. Capo je takrat spremljal pariške shode in proteste ljudske fronte, ki je bila ustanovljena za boj proti mednarodnemu fašizmu, leta 1936 pa se je odpravil v Španijo, kjer je spremljal špansko državljansko vojno.
Njegove prve posnetke obleganja Madrida so objavili na naslovnici francoskega časnika Regards. V tem obdobju je posnel tudi eno svojih najbolj znanih fotografij umirajočega republikanskega vojaka, ki so jo objavili v francoskih revijah in pozneje tudi v revijah Life in Picture Post. Prav pri Picture Post so takrat 25-letnega Capo razglasili za najboljšega vojnega fotografa na svetu. V Španiji je spremljal tudi Ernesta Hemingwaya, ki je pozneje o tem napisal roman Komu zvoni, njuno zgodbo skupaj s fotografijami pa so objavili v reviji Life. Kljub slavi, ki si jo je pridobil, je bilo to zanj težko obdobje, saj je med špansko državljansko vojno izgubil partnerico in prvo vojno fotografinjo, Gerdo Taro, umrla je med bitko za Brunete. Bila naj bi zaročena in po njeni smrti se Capa ni nikoli poročil.
Človek, ki je ovekovečil dan D
Po Španiji je Capa odpotoval na Kitajsko, v drugo kitajsko-japonsko vojno, nato pa se je vrnil v Evropo. Poleti 1943 je fotografiral izkrcanje zaveznikov na Siciliji, leto dni pozneje pa je posnel eno svojih najbolj znamenitih fotografij – izkrcanje ameriških čet v francoski Normandiji, na odseku obale s kodnim imenom Omaha. Bil je edini fotograf v prvem valu vojakov, med izkrcanjem pa je v izjemno slabih pogojih posnel več kot sto fotografij. Žal jih je preživelo le 11, saj je uslužbenec londonske podružnice revije Life pri razvijanju v temnici nastavil previsoko temperaturo in uničil večino posnetkov, preostali pa so bili zamegljeni. V reviji Life so za slabo kakovost krivili vznemirjenje fotografa.
Iz Normandije do pariškega predmestja je nadaljevanje poti ameriških oklepnih enot spremljal z Ernestom Hemingwayem. Kasneje se je ustalil v skromni sobi razkošnega hotela Lancaster, kjer je deloval do svoje smrti. Leta 1945 se je skupaj z ameriškimi vojaki s padalom spustil v Nemčijo, po vojni pa se je s pisateljem Johnom Steinbeckom odpravil v Sovjetsko zvezo. Tja sicer zahodnih fotografov praviloma niso spuščali, toda Rusi so Steinbeckova dela slavili kot socrealistična. Leta 1948 je bil priča ustanovitvi države Izrael. Njegovo zadnje vojno poročanje je bilo iz Francoske Indokine, kamor je Capa prišel maja 1954, da bi za mesec dni zamenjal fotografa revije Life. Ko je spremljal francosko enoto med evakuacijo dveh manjših utrdb, so njihov konvoj na neki točki ustavili. Capa je z vojaki odšel na polje ob cesti. Tam je stopil na protipehotno mino in umrl.
Kaj pomeni biti najboljši vojni fotograf
Capa je bil za najboljšega vojnega fotografa razglašen v burnem obdobju zahodne zgodovine, bolj po sili razmer kot po lastni izbiri je bil eden prvih fotografov, ki je živel kot pravi »freelancer«, torej svobodnjak. Ves čas je bil na terenu, živel je po hotelih in pri drugih ljudeh, kar je bila tudi posledica tega, da se po izgnanstvu iz Madžarske in begu pred nacisti v Nemčiji nikoli ni imel zares kam vrniti. »Capo so za najboljšega vojnega fotografa razglasili njegovi sodobniki,« o njegovem nazivu pravi kustosinja retrospektive v Cankarjevem domu Andrea Holzherr. »Bil je eden prvih fotografov, ki so tvegali svoje življenje, da bi dokumentirali in obveščali o vojni. Pa ga je kateri od zelo dobrih vojnih fotografov do zdaj že presegel? V resnici ne vem, kaj bi to sploh pomenilo. Da je nekdo imel boljšo kompozicijo fotografij, boljši slog, da je fotografiral še od bližje? Da je našel boljše prizore? Boljše vojne? Boljše žrtve?«
Tudi Matej Leskovšek, direktor festivala Slovenia Press Photo, ki je kot fotograf obiskal Irak, Sirijo, Gazo, Kairo, predlani pa skupaj z Jamesom Nachtweyem spremljal begunce po balkanski begunski poti, pravi, da način, na katerega je delal Capa, danes ne obstaja več. »Spremenil se je način fotografskega dela, konec koncev tudi načini vojskovanja. Ključen je dostop do vojnih žarišč, včasih moraš narediti kompromis in se na teren odpraviš kot embedded fotoreporter, torej tisti, ki se na žarišče odpravi skupaj z vojsko, samo da prideš zraven, medtem ko so nekatera območja, kot je na primer današnja Sirija, preprosto prenevarna.«
Je opredeljen fotoreporter tudi propagandist?
Čeprav je bila Capova politična usmeritev jasna, kot tudi to, da je med dokumentiranjem vojn praviloma zavzel eno od strani, pa to po Leskovškovem mnenju še zdaleč ne pomeni, da je bil propagandni fotograf. »Vojne fotografije, ki si jih najbolj zapomnimo, so fotografije, ki prikazujejo najbolj osnovna človeška čustva. Tu ni toliko pomembno, kaj sam čutiš intimno, saj kot fotograf nisi zgodba. Zgodba so ljudje, o katerih si prišel poročat. Bistveno je, da medtem, ko delaš, ne posegaš v dogajanje. Vsekakor pa je ob takšnih grozotah težko ostati nevtralen, saj med poročanjem pogosto živiš s temi ljudmi, seveda pa tvoja čustva ne pomenijo, da fabriciraš dejstva ali da si zaradi tega pristranski,« meni Leskovšek.
Fotografinja Manca Juvan, ki je o Afganistanu izdala fotomonografijo, fotografirala pa je tudi italijanska fašistična koncentracijska taborišča, prav tako meni, da kot fotograf oziroma fotografinja ne moreš biti povsem objektiven, četudi ves čas slediš novinarskim idealom. »Ravno v stremljenju k objektivnosti se postaviš na neko stran. Tu bi parafrazirala trenutno najboljšega (proti)vojnega fotografa, Jamesa Nachtweya, ki je dejal, da je njegova pozicija v vojni pozicija humanosti.«
In kakšna je razlika med Capo in Leni Riefenstahl, ki je delovala v istem obdobju, le na drugi strani zgodovine? Umetnostna zgodovinarka Majda Širca pravi, da sta bila oba izjemna umetnika, da pa je zapuščina Leni Riefenstahl, ki je snemala nacistična zborovanja in olimpijske igre v Münchnu, omadeževana zaradi dejstva, da so ji vse to omogočili nacisti. »Sporočilo nekoga, ki je bil levičar in ki je fotografiral vojna žarišča, ter nekoga, ki je snemal shode nacistične stranke, je seveda drugačno, je pa res, da je bilo pri Leni Rifenstahl v ospredju iskanje lepote, ne toliko sama sporočilnost.«
Capa je bil po njenem mnenju profiliran na način, ki ga danes poznamo kot edinega pravilnega, in četudi je v vojni izbiral strani in celo privolil v to, da je vojna lahko včasih nujno zlo, ko je treba uničiti zlo silo ali doseči višje cilje, s tem ni bil nič manj protivojen. Majda Širca: »Dokler imaš v vojni v roki fotoaparat, imaš večji vpliv, kot če bi imel puško. Ko fotografiraš telo, ki je bilo ranjeno ali ubito v vojni, ima ta podoba najboljše možno pacifistično sporočilo.«
