Z ženo sva se gledala, ne vedoč, kaj storiti. Odkorakati stran ali gledati dramo do konca. Starši so kmalu popustili in mama je sinu, staremu kakih šest, sedem let, potrdila, da bodo le kupili nov telefon. Dete je prenehalo kričati in vstopili so v SingTel, singapursko verzijo Mobitela, ki je bil samo nekaj metrov stran. Postavili so se lepo v vrsto in čakali na znak, ki jim bo omogočil nenačrtovani odliv nekaj sto evrov iz žepa. Tukaj je moderno, da se ljudje ob prihodu novega telefona na trg takoj postavijo v vrsto, čeprav je tisti, ki ga imajo še vedno v žepu, popolnoma opravilen in sodoben. Fenomen postaja globalen in nekateri menijo, da je treba preprosto biti »in«. Moč potrošništva in z njim povezane oglaševalske industrije je pravi čudež.
Mi, otroci navadnih delavcev, ki smo v 80. letih živeli v blokih, smo imeli to srečo, da nismo poznali pametnih telefonov, spleta, kabelskih televizij in limonad. Pa nisem proti modernizaciji, mobitel je izjemno uporabna stvar, samo imam občutek, da danes preveč ljudi pade v to digitalno past in izgubi stik z realnostjo. Če bi se takšne novosti pojavile v času našega otroštva, bi imeli verjetno podobno situacijo. K sreči jih nismo imeli. Že pot v šolo je predstavljala izziv samostojnosti, ko si se pozimi prebijal že navsezgodaj s težko torbo na ramenih in v temi ter nizkih temperaturah. Pogosto smo šli v skupinah, ampak nikomur ni padlo na misel, da bi šli z nami tudi starši, kaj šele, da bi nas kdo vozil z avtomobilom. Vsak šolski odmor se je izkoristil za »jaganje« po dvorišču ali brcanje žoge. Če ni bilo žoge, je prav prišlo kar koli. Tudi s samolepilnim trakom oblepljen papir.
Ker je bil hokej na ledu na Jesenicah šport številka ena, so bile številne naše popoldanske aktivnosti pozimi povezane ravno z nabijanjem ploščka. V trgovini smo prosili trgovke za nekaj krompirjevih mrež, spet nekje drugje smo dobili deske in z nekaj žeblji so bili goli narejeni v enem dnevu. Gole smo potem dali na ramena in kot nekakšen amaterski cirkus smo hodili do bolj osamljenih krajev, kjer so ploščki ali žogice leteli na vse strani. Enako je bilo s sankanjem. Odhod na bližnji hrib, do zob »oboroženi« z Elanovimi sanmi ali pa s preprostimi plastičnimi vrečami, je prinesel užitkov in pustolovščin za celo knjigo. Iz snega smo radi delali trdnjave, potem smo se pa razdelili v dve skupini in se lotili domišljijskega bojevanja za namišljena kraljestva. Domov smo šli šele takrat, ko se je že čisto stemnilo, ali pa je bil čas za večerjo. Klical nas ni nihče, prav tako nas niso iskali. Vedeli so več kot dobro, da bomo ob mraku prišli nazaj, hkrati pa so podnevi imeli tudi mir pred nami.
Poleti se je zadeva dodatno pospešila, saj je postal izbor aktivnosti širši in še zanimivejši. Frnikole, zbijanje kozla, skrivanje z žogo in epski boji med partizani in Nemci, čeprav takrat nihče ni hotel biti Nemec, so bili na rednem repertoarju po kosilu in opravljeni domači nalogi. Prav tako je bil na dnevnem redu nogomet, kjer smo si za gole znali postaviti kar šolske torbe, ali pa smo v tla preprosto zabili malo večjo palico. Najslajše tekme so bile tiste proti ekipi iz drugih blokov, ki so se znale končati tudi tako, da je frčalo kamenje, ampak hujših posledic ni bilo. Še danes me malo stisne, ko se spomnim takratnih ubogih sosedov v pritličju, saj so redko imeli tisti pravi mir zaradi naših otroških vragolij.
Kako enostavne so bile rešitve vprašanja, kako ubiti dolgčas, dokazuje tudi dejstvo, da smo v dežju tekli okrog stolpnice in merili čas, kdo je najhitrejši. Zmagovalec se je kasneje zaradi tega obnašal kot glavni na vasi. Takšne, preproste aktivnosti so v nas spontano zbudile in razvijale interes za novimi znanji, poleg tega se je širil krog pravih prijateljev. Ko se danes srečamo s kolegi ali nekdanjimi sosedi, se lahko ure in ure pogovarjamo o tem, kaj smo počeli v otroštvu. Prav tako verjamem, da se s skupinsko igro in z igranjem v naravi pojavijo boljše možnosti za zdravi razvoj empatije in solidarnosti, ki nam jih grozovito primanjkuje v zadnjih letih. Tisti fantek v nakupovalnem središču ni kriv. Je samo odraz staršev in naše odrasle družbe, saj veliko odraslih stalno gleda v telefone. Vsak otrok potrebuje pozornost staršev, samo dobro se je treba organizirati in najti čas zanj. Kot bi rekel Aristotel: »Kip je že v skali, treba je le odstraniti odvečno.«
Zdaj imava z ženo dva otroka in kljub hitremu tempu v Singapurju se trudiva večino prostega časa nameniti odhodom na otroško igrišče, kjer se otroka lahko igrata z drugimi otroki in posledično razvijata družbene in motorične sposobnosti. Zelo žalostno je videti prazna igrišča, saj so otroci raje doma, kjer »visijo« na tablicah in blodijo po spletu, ker so starši preutrujeni, da bi se z njimi intenzivno ukvarjali, vrhunec absurdov pa človek doživi, ko na igrišču vidi otroka s telefonom v roki. Če se baterija slučajno izprazni, vidite kataklizmo.
Še najraje gremo na plažo, kjer se v njima zbudi neverjetna kreativnost in se s pomočjo lopatk lotita gradnje peščenih gradov, ki jih potem branita pred namišljenimi gusarji. Kar je oče pred 30 leti iz snega počel na Jesenicah, zdaj otroka iz peska delata v Singapurju.
Ker ju raje gledam tri ure v blatu in vodi kot tri minute pri pametnem telefonu.
To pa samo zaradi enostavnega razloga.
Ko bosta odrasla, se bosta z nasmeškom spominjala igrivih dogodivščin namesto praznih baterij.
