Danes se v vojvodinskem mestecu Zrenjanin, ki je bilo nekoč eno izmed najpomembnejših industrijskih središč v Jugoslaviji (»takoj za Mariborom«), nekdanji delavci in delavke iz neuspešno privatiziranih tovarn ne morejo zaposliti – ker je v posttranzicijski družbi za vse preprosto premalo delovnih mest in ker starostna diskriminacija ni preganjana. Živijo v stanovanjih ali hišah, ki jim je tako komaj mogoče reči, nimajo elektrike ali vode, nimajo socialnega ali zdravstvenega zavarovanja, dnevni obrok pa dobijo v ljudski kuhinji. Njihovi dnevi so predvsem životarjenje, čakanje na pravico do prejemanja pokojnine, od katere jih loči še nekaj let. Ti ljudje so, skratka, nekdanji »diktatorski« proletariat na poti v raj – a z nepredvidenim postankom na trdih tleh posttranzicije.
Dokumentarist Marko Cvejić, ki je v Zrenjaninu odrasel, je odnos med zgodovino in današnjo Srbijo ali Balkanom nasploh raziskoval že s svojimi prejšnjimi filmi, na primer z Levom iz onega sveta ali Podonavskimi svatbami. Proletariat na poti v raj zasnuje kot dan v življenju nekdanjih delavk in delavcev – s prikazi njihovih juter, z umivanjem, česanjem, skodelico kave, z opoldnevi, ko dobijo vsakodnevni obrok iz ljudske kuhinje, nedoločljivo čorbo v plastičnem vedru in kos kruha, in večerov, s katerimi preplete njihove pripovedi. Njihovo skupno sporočilo je nedvoumno – življenje cele generacije prebivalcev je nevzdržno, vendar to ne zanima nikogar.
Opozarjanje na tovrsten strukturni problem, ki ni lasten zgolj Srbiji, temveč tudi drugim državam nekdanje Jugoslavije, je zagotovo več kot na mestu in Proletariat na poti v raj nalogo, ki si jo zada, neizpodbitno tudi opravi. Kljub temu se v čisto filmskem smislu film na trenutke zazdi nekoliko preveč enostaven ali preveč enoplasten: ni namreč kompleksnejšega kritičnega uvida v zgodovinsko resničnost politično-ekonomskega in kulturnega sistema Jugoslavije, četudi je res, da gre za dokumentarni film, ki je osnovan na intimnih portretih in ne na zgodovinsko-strukturnem pregledu ekonomskega in političnega dogajanja. Tudi v smislu umetniške oziroma estetske vrednosti bi težko trdili, da Proletariat na poti v raj, ki je dokaj konvencionalno zasnovan dokumentarni film, izkazuje resnično inovativnost; njegova vloga je prvenstveno družbenokritična.
V tem smislu bistveno izstopa prvi del filma, »jutro«, v katerem (še docela brez povezovalnega besedila) vidimo jutranje navade junakov in junakinj. Te so v filmih, tako dokumentarnih kot igranih, namreč nasploh pogost motiv, vendar so tokrat drugačne, veristične in odkrivajo tisto, kar običajno ostaja nevidno. Proletariat na poti v raj poleg siceršnje družbene kritike skoznje poda tudi pomenljiv in subverziven komentar k mainstreamovski kulturi, ki se za takšne podobe običajno ne zmeni.
