Guverner udrihanje čez centralno banko pripisuje dejstvu, da so med izbrisanimi tudi vplivni posamezniki, in dejstvu, da si lahko na ta način politika vseh barv umije roke. Kot opominja, so bile vlade tiste, ki niso upoštevale zahtev Banke Slovenije in niso poskrbele za pravočasno dokapitalizacijo bank.
Gospod guverner, ko ste leta 2013 prevzeli vodenje Banke Slovenije, ste dejali, da bi radi mandat končali s stabilnim bančnim sistemom in konkurenčnim gospodarstvom, ki bo raslo. Po dobri polovici mandata se zdi, da boste izpolnili svoj cilj. Ste zadovoljni?Banke so dejansko v veliko boljšem položaju kot leta 2013. Vedno poudarjam, da je bila sanacija bank nujen, ne pa tudi zadosten pogoj za to, da bi slovensko gospodarstvo delovalo bolje. To pomeni, da imajo naloge tudi drugi izvajalci ekonomskih politik v državi. Banka Slovenije je opravila svoje delo v skladu z mandatom. Zagotovili smo, da so banke pripravljene kreditirati, vprašanje pa je, ali je gospodarstvo pripravljeno na nov investicijski cikel. To pa je naloga vlade. Da, del svojih pričakovanj sem izpolnil.
Seveda je to le ena od možnih interpretacij, kar je besedna zveza, ki ste jo večkrat uporabili v državnem zboru na zaslišanju o sanaciji bank. Po drugi interpretaciji ste namreč odgovorni za fiasko s sanacijo bank in izbrisom imetnikov podrejenega dolga. Kako to komentirate?Vsak ima lahko svoje mnenje o dejstvih, ne more pa imeti svojih dejstev. Dejstva dokazujejo, da so bile banke v izjemno slabem položaju vse do leta 2013. Dejstva dokazujejo, da je bilo zamujenih kar nekaj priložnosti, ki bi Slovenijo verjetno stale manj. Če bi ukrepali pravočasno, verjetno do nesrečnega izbrisa podrejenih obveznic in vseh delnic ne bi prišlo. Dejstva dokazujejo, da so bili ukrepi Banke Slovenije pravilni, ker imajo danes slovenske banke v primerjavi z bankami v evrskem območju dovolj kapitala in normalno delujejo. Bančni sistem smo torej normalizirali in to naj bi bila posledica fiaska? Je pa fiasko pri nas priročna interpretacija za vsak resnejši izvedeni projekt, zelo populistična beseda, saj je z njo vedno mogoče manipulirati.
Kdo je ukrepal prepozno?Banka Slovenije je danes prikladen grešni kozel za vse, kar je bilo v Sloveniji narobe. Med kreditno ekspanzijo do finančne krize je Banka Slovenije poskušala omejiti kreditiranje, pa mednarodni revizorji niso odobrili teh predlogov. Kot veste, smo hoteli uvesti dinamične rezervacije, kot so jih v Španiji, med krizo pa je Banka Slovenije večkrat zahtevala dokapitalizacije bank, česar takratna vlada ni upoštevala. To so neizpodbitna dejstva. Problemi segajo daleč nazaj, v čas pred letom 2013. Zame je krivično vso odgovornost za prepozno ukrepanje in tudi za višino sanacije valiti na Banko Slovenije, še posebej zato, ker so vse podatke, na podlagi katerih so se opravili skrbni pregledi bank, ocenjevalcem dostavile banke same. Metodologijo, po kateri so se opravili pregledi kakovosti aktive bank in stresni testi, sta določili Evropska centralna banka (ECB) in evropska komisija, izračune pa so potrdili vseevropski skrbni pregledi leta 2014 in zadnji stresni testi leta 2016.
Razumeti morate tudi to, da se je celoten sistem reševanja finančne krize vzpostavil šele leta 2012, z zahtevano metodologijo pregleda kakovosti aktive, ki jo je uvedel Evropski bančni organ, in da so se pogoji za dodeljevanje državnih pomoči dokončno spremenili šele 1. avgusta 2013. Govoriti, da je bilo s sanacijo vse narobe, je seveda javnosti všečno. A banke smo v Sloveniji sanirali šele leta 2013, medtem ko so jih drugod že leta prej. Če bi banke dokapitalizirali pravočasno, bi bila sanacija verjetno cenejša in ne bi prišlo do izbrisa podrejenih obveznic.
Ena od prič, ki jo omenja minuli teden objavljena sodna odredba, je dejala, da ste podrejence morali izbrisati zaradi pritiska politike. Ste metodologijo prilagodili tako, da je pokazala dovolj veliko kapitalsko luknjo za izbris podrejencev?Odredbe in navedb v njej ne bom komentiral. Odredba, ki so jo objavili mediji, se sicer ne ujema z nobeno, ki jo imamo preiskovanci v Banki Slovenije. Torej ni prišla iz Banke Slovenije. Je pa zgovorna sama po sebi in pozornemu bralcu odgovarja na vprašanje, na kakšni podlagi se pri nas izvajajo preiskave, zasegi in medijske manipulacije.
Odločitev ustavnega sodišča, da je bil zakon o bančništvu deloma neustaven, saj izbrisanim ni omogočal ustreznega pravnega varstva, pritrjuje tistim, ki trdijo, da sanacija ni bila čista kot solza, če lahko tako rečem. Je bilo to narejeno načrtno, ker se je že vnaprej vedelo, da se bodo izbrisani pritožili?Sodišče je ugotovilo, da so členi zakona o bančništvu, ki so bili podlaga za izredne ukrepe Banke Slovenije leta 2013 in 2014, v skladu z ustavo in jih ni mogoče spodbijati. Ugotovilo pa je tudi, da pravno varstvo imetnikov podrejenih instrumentov ni zadostno, in dalo navodila za zagotovitev učinkovitejšega pravnega varstva. Zakonodajalcu je naložilo, da pripravi nov predlog.
Pričakovali smo, da bo z novim zakonom o postopku sodnega varstva imetnikov kvalificiranih obveznosti bank celoten postopek tekel hitreje. Predlog zakona daje slutiti ravno nasprotno. Predlagali smo, da se to rešuje na vrhovnem sodišču, z možnostjo enostopenjskega odločanja, po predlogu zakona pa se bodo postopki začeli na okrožnih sodiščih, kar pomeni dolgotrajne postopke. Menimo torej, da bi bilo primerneje, če bi zakon v zvezi z ureditvijo postopka sledil zakonu o reševanju in prisilnem prenehanju bank glede izključne pristojnosti vrhovnega sodišča in enostopenjskega odločanja. Na drugi strani pa nam bo zakon, kot izhaja iz predloga, dal tudi pravno podlago, da razkrijemo vse tiste podatke, ki jih po trenutni zakonodaji ne moremo.
Kaj boste lahko dodatno razkrili?Vse tisto, kar bo določil zakon. Sam bi si želel, da bi to rešili čim hitreje. V tej točki se pokaže tudi neutemeljenost stalnih kritik Banke Slovenije, da stvari noče razkrivati. Dejstvo je, da mnogih informacij ne moremo razkriti, če oziroma dokler jih varuje zakon. In če Banka Slovenije nekaterih podatkov ne more razkriti, to še ne pomeni, da ravna narobe, kot bi nekateri radi prikazali. Mi si želimo le, da bi zakon omogočil učinkovito dokazovanje dejstev.
Ampak pri oblikovanju tega zakona sodelujete tudi vi.Strokovne službe Banke Slovenije so bile, kar je ustaljena praksa, povprašane glede določenih strokovnih vprašanj. Na koncu je zakon predlog ministrstva za finance, zakonodajo pa pri nas sprejema državni zbor.
Vas je kaj strah tožb, ki jih bodo po novem zakonu lahko vlagali izbrisani imetniki podrejenega dolga? Bi lahko v teh postopkih prišle na dan še kakšne informacije, ki bi na sanacijo metale dodatno slabo luč? Ali pričakujete, da si boste v teh postopkih oprali ime?Dejstev ne moremo spreminjati. Izračune so opravili zunanji ocenjevalci. Nekateri imajo pomisleke glede metodologije, ki pa jih v celoti zavrača že dejstvo, da so vse banke za leto 2013 objavile revidirane računovodske izkaze, ki so bili pripravljeni v skladu z računovodskimi standardi in iz katerih izhaja, da so nekatere banke naredile celo še več slabitev, kot so bile ugotovljene potrebne slabitve v pregledih kakovosti aktive zunanjih ocenjevalcev. Zato sem prepričan, da bodo vsi ti dokumenti dokazali pravilnost odločitev leta 2013.
Čemu pripisujete dejstvo, da je del javnosti tako močno na strani izbrisanih podrejencev, in ne na strani davkoplačevalcev?Če nekdo glasno kriči, še ni nujno, da ima prav. Tudi mediji so pisali o tem, kdo so bili imetniki izbrisanih instrumentov. Med njimi so kolumnisti, lastniki medijev, odvetniki, skratka ljudje, ki brez problema dostopajo do medijev. Če pa preberete komentarje na spletnih straneh, lahko razberete, da so mnenja vendarle zelo različna. Sicer je dejstvo, da sta politika in gospodarstvo med seboj povezana. Dejstvo je tudi, da v razvitih gospodarstvih uspešen del gospodarstva določa, kaj bo počela politika. V manj razvitih ali manj uspešnih državah pa politika določa, kaj bo delalo gospodarstvo.
Zdi se mi, da v Sloveniji prihaja do preloma in da gospodarstvo od politike zahteva normalne pogoje delovanja. Zadnja finančna kriza je razkrila še tiste zadnje dele gospodarstva, ki so bili vezani na državna podjetja in državne banke in ki so onemogočali še hitrejši razvoj gospodarstva. Danes smo v precej boljšem položaju. Edini kazalnik, ki nas še uvršča nekoliko slabše, je delež slabih posojil, kar pa spet potrjuje, da so bili ukrepi leta 2013 potrebni. Morda celo nezadostni, saj imajo banke še vedno večji delež slabih posojil, kot je povprečje v Evropi.
Dejstvo je tudi, da so bile cenitve vsaj nekaterih nepremičnin narejene čez palec, z zelo površnimi metodami. Cenilci so na primer celo zapisali, da gre za preliminarne cenitve in da bi morali opraviti podrobnejše, če bi želeli verodostojne podatke.Navedb iz odredbe o preiskavi ne bom komentiral, zagotovo pa ne gre za dejstva. Za izvedbo cenitev nepremičnin so bile izbrane specializirane mednarodne družbe, ki so uporabile standardne metode ocenjevanja. Vse to je razkrito v »Celovitem poročilu o skrbnem pregledu bančnega sistema«, ki je že več kot dve leti objavljeno na spletni strani Banke Slovenije. Dejstvo je, da so imele banke konec leta 2013 za več kot 11 milijard evrov posojil, ki so zamujala s plačilom več kot 90 dni. Vsa posojila so bila zavarovana ali z delnicami podjetij, od katerih danes nekatera ne delujejo več, ali pa je njihova tržna cena veliko nižja, kot je bila pred krizo, ali pa z nepremičninami, katerih vrednost je od začetka finančne krize padla v povprečju za 30 odstotkov. Če sprejmemo samo ta podatek, lahko ugotovimo, da je bil kapitalski primanjkljaj primerno ocenjen in da odraža dejstvo, da se danes slaba posojila slovenskih bank na trgu prodajajo z 80-odstotnimi diskonti. In to še tri, štiri leta po sanaciji. Posamezni primeri ne morejo spremeniti ugotovitve, da so imele slovenske banke konec leta 2013 negativni kapital in da je bila sanacija bančnega sistema za davkoplačevalce cenejša možnost, kot če bi v tistem trenutku morali zaprositi za mednarodno pomoč.
Ampak čez pet, deset, petnajst let bi nas utegnila zaradi izbrisancev še močno boleti glava.Če se bo to zgodilo, se moramo vprašati, zakaj je do tega prišlo oziroma zakaj banke niso bile pravočasno dokapitalizirane. Če bi se to zgodilo, obstaja velika verjetnost, da bi bila sanacija cenejša in da do izbrisa ne bi prišlo.
Skratka, za izbris je odgovorna vlada oziroma več vlad?Da.
Zakaj ima potem javnost vtis, da je za vse skupaj odgovorna Banka Slovenije?Menim, da razlog tiči v tem, da je Banka Slovenije neodvisna in nepolitična institucija, ki je ne zanima strankarsko politično življenje, zato je dobrodošla tarča vseh strani. Res pa je, da je morala opraviti delo, ki ga drugi niso opravili ali pa ga niso želeli. Zato je tudi to dokaz, da centralne banke morajo biti neodvisne institucije in da včasih delujejo tudi mimo všečnosti javnosti, pa vendar za dobrobit celotnega gospodarstva.
Ali posebna skupina, ki je policiji pomagala pri preiskavi sumov kaznivih dejanj v bankah, še deluje?Skupino smo ustanovili z namenom vzpostavitve baze škodnih dogodkov in analize modelskega obnašanja bank. Po dveh letih je njeno delo v celoti integrirano v sektor nadzora, da bi podobne primere v bankah v prihodnje preprečevali.
Zakaj ste se sporekli z vodjo te skupine Mejro Festić?Ni bi rekel, da sva se sporekla. Imela sva le različne poglede na delovanje te skupine. Skupina je namreč sama predlagala, da pride do integracije v normalno delovanje nadzora, kar je razvidno tudi iz letnega poročila Banke Slovenije za leto 2015, ki napoveduje integracijo skupine v sektor za nadzor.
Na zaslišanju v državnozborski komisiji, ki preiskuje sanacijo bank, ste med drugim dejali, da je policija v junijski preiskavi odnesla tako rekoč vse dokumente. Zakaj ste organom pregona praktično očitali tako imenovano ribarjenje?Kot razumem celotno zgodbo o domnevni spornosti delovanja in ukrepov Banke Slovenije, ta izhaja iz nekaterih nikoli preverjenih trditev, da je Banka Slovenije pri obravnavi problemov bančnega sistema delovala na skrivnosten način. Po tem, ko je Banka Slovenije posebni parlamentarni komisiji dostavila vse dokumente, so še vedno obstajali sumi, da v moji pisarni ali na mojem računalniku obstajajo skriti dokumenti. Tako je tožilstvo verjetno ocenilo, da obstaja sum, da takšni dokumenti obstajajo. To pomeni, da imajo zdaj vse dokumente in dokaze za to, da preiskavo zaključijo in vse dokažejo. Želel bi si, da bi ti postopki potekali hitreje in da bi lahko v očeh javnosti razblinili dvome o sanaciji bank.
Tožilstvo je z izjavami poskušalo dokazati, da nismo dostavili vseh dokumentov, kar pa ne drži. Zanimivo je recimo to, da je le nekaj tednov pred preiskavo na Banki Slovenije policija dokumente v tej zadevi na veliko bolj civiliziran način dobila od ministrstva za finance. Za dokumente jih je prosila in jih je dobila, kar se v našem primeru ni zgodilo. Pri nas so opravili preiskavo.
Torej vas policija pred preiskavo ni zaprosila, da jim izročite določene dokumente?Tiste, ki so jih zahtevali, smo izročili.
Kakšno je danes sodelovanje med Banko Slovenije in organi pregona? Na zaslišanju v državnem zboru ste namreč dejali tudi, da razmišljate o prekinitvi sodelovanja s policijo.Sodelovanje med Banko Slovenije in organi pregona običajno definirajo zahteve organov pregona in te zahteve normalno izpolnjujemo. Menim celo, da je naša pomoč ključno pripomogla k boljšemu delu preostalih organov, in tako bo tudi ostalo.
Ni ravno običaj, da bi se predsednik ECB Mario Draghi oglašal ob policijskih preiskavah na centralnih bankah. Nekateri menijo, da so bili v tem primeru pohojeni vsi pravni postopki in da se je zato tako ostro odzval, drugi, da ste se poskušali skriti za ECB. Kako to komentirate?Dvomim, da sem tako pomemben, da bi se morala ECB odzvati. Gre enostavno za dejstvo, da je policija po ocenah ECB zasegla tudi dokumente, ki so v lasti ECB, in zato kršila protokole o neodvisnosti ECB. To so pravna vprašanja, ki jih ECB poskuša razrešiti z vlado in tožilstvom v Sloveniji. Govoriti o tem, da se skrivam za ECB, da bi zavaroval svoj položaj, je zlonamerno in smešno. Predvsem zato, ker menim, da so bili vsi ukrepi pri sanaciji bank narejeni pravilno in da so bili potrebni. Vse drugo so zlonamerne manipulacije.
Ali kaj od tega, kar je policija odnesla z Banke Slovenije, po vašem mnenju pripada arhivu ECB in bi, če bi prišlo v javnost, sprožilo tožbo evropske komisije proti Sloveniji zaradi kršenja pogodb?Da.
Kaj konkretno?Če bi vam povedal, kaj konkretno, bi kršil pravilo zaupnosti, ki velja v delovanju ECB. ECB je presodila, da so takšni dokumenti pomembni za delovanje ECB in da njihov zaseg krši protokole o delovanju ECB.
Se je ECB torej pritožila na odločitev okrožnega sodišča, da niso bili zaseženi dokumenti ECB?Kolikor vem, se postopki nadaljujejo.
Je Banka Slovenije še neodvisna?Trdim lahko, da vsaj name kot guvernerja ni bilo nobenih političnih pritiskov, da bi morali sprejeti drugačne odločitve, kot smo jih sprejeli. Govoriti, da so bile nekatere odločitve sprejete zaradi pritiskov, pomeni nerazumevanje vloge Banke Slovenije in ukrepov, ki jih je morala sprejeti konec leta 2013. In to predvsem zaradi različnih interesov, ki so tudi pripeljali do tega, da je bil slovenski bančni sistem v veliko težjem položaju kot v nekaterih drugih državah. Če bi slovenske vlade med krizo sledile praksi uspešnih evropskih držav, do izbrisa verjetno ne bi prišlo. Še enkrat poudarjam: če bi obstajal boljši ukrep od tistih, ki so bili sprejeti, bi ga Banka Slovenije izvedla. Ukrepi so bili skladni s pravili, podatki in metodologijo, ki so jo uporabili tudi v drugih državah.
Ste odločitev o izbrisu na svetu Banke Slovenije sprejeli soglasno oziroma ali so se vsi člani sveta strinjali s to odločitvijo, ali pa so morda imeli tudi drugačne rešitve?Banka Slovenije vse odločitve sprejema v skladu z zakonodajo. Posameznih odločitev pa ne morem komentirati. Če kdo misli, da ne delujemo na ustrezen način, lahko zakonodajalec to spremeni. Zakonodajalec pa je pri nas državni zbor. To velja tudi za predlog zakona o sodnem varstvu izbrisanih imetnikov podrejenega dolga. Trenutna zakonodaja nam ne omogoča razkrivanja nekaterih podatkov, ki bi jih izbrisani radi imeli. Če kdo meni, da mora biti to rešeno drugače, je zdaj lepa priložnost, da na to opozori. Mi kot institucija pa zakonodajo moramo spoštovati. Pri tem moramo upoštevati tudi dejstvo, da smo v nekaterih stvareh zavezani evropskim pravilom. Banka Slovenije je del evropskega sistema centralnih bank.
Ko že omenjate računsko sodišče: slednje si že nekaj časa prizadeva, da bi lahko revidiralo Banko Slovenije, pa temu nasprotujete. Vse torej vendarle ni v rokah zakonodajalca.Banka Slovenije ne nasprotuje temu, da bi nas revidiralo računsko sodišče, kar sem že večkrat povedal. Kot razumem izjave predstavnikov računskega sodišča, njih ne zanima gospodinjski del delovanja centralne banke, ampak del, ki je vezan na nadzorniške aktivnosti. Revidiranja le-tega pa trenutna zakonodaja ne omogoča.
Pa vendar, pri spreminjanju zakonodaje se zatika. ECB je že večkrat podala negativno mnenje o predlaganih spremembah, ki bi računskemu sodišču omogočile takšno revizijo Banke Slovenije.Da, in to zato, ker bi predlagane spremembe dale računskemu sodišču pristojnosti, ki presegajo okvir pristojnosti in delovanja računskega sodišča. Računsko sodišče bi rado preverjalo smotrnost nadzorniških ukrepov. Če postavimo domnevo, da je to mogoče, bo nekdo moral definirati pojem finančne stabilnosti. Če potegneva analogijo z zdravnikom, boste težko našli zdravnika, ki bo podpisal trditev, da ste zdravi. Običajno vam bo naštel, kaj vse vam manjka. Če bo računsko sodišče lahko definiralo, kaj je operativna učinkovitost z vidika doseganja finančne stabilnosti, in želi v tej luči presojati ukrepe centralne banke, naj tudi prevzame odgovornost za morebitno finančno nestabilnost in torej za nadzor bank.
Poleg monetarne funkcije se zdaj v Frankfurtu opravlja tudi nadzor nad sistemskimi bankami, v ECB presojajo tudi ustreznost vodstev bank. O čem Banka Slovenije sploh še samostojno odloča?ECB vodi svet guvernerjev, v katerem nas je 19 guvernerjev držav evrskega območja in šest članov izvršilnega odbora ECB. Vsaka centralna banka sodeluje v celotnem postopku odločanja, in sicer prek odborov in komisij ter sveta guvernerjev. V tem procesu smo zaposleni v Banki Slovenije zelo aktivni, v zadnjih letih smo dosegli, da so naša stališča bolj slišana in upoštevana. Pravzaprav ne razumem vašega vprašanja.
Večkrat ste dejali, da je bila Banka Slovenije pri sanaciji bank le izvrševalec zakonov ali pa le koordinator med bankami, izvajalci skrbnih pregledov itd. Diskrepanca med tem in oceno, da je Banka Slovenije odgovorna za celoten način sanacije bank, je velika.Evropski bančni organ je leta 2012 zapovedal, da so pregledi kakovosti aktive nujni za skrbni pregled v bankah. Do leta 2012 je bilo to načeloma prepuščeno posameznim nadzornikom, od leta 2012 pa je metoda skrbnega pregleda kakovosti aktive podlaga za preglede bank. Če je prišlo do potrebe po davkoplačevalski dokapitalizaciji bank, so bila pravila državnih pomoči, ki so bila dokončno urejena avgusta 2013, tista, ki so določila pravila za uporabo davkoplačevalskega denarja. Zato trdim, da če bi se v Sloveniji na probleme bančnega sistema odzvali že pred letom 2012, bi sanacija potekala drugače.
Z vidika odgovornosti pa lahko povem, da so skrbne preglede in stresne teste v vseh državah ravno zato opravili za to pooblaščeni in usposobljeni izvajalci, da bi centralne banke, ki so jih kritizirali, da so pristranske in netransparentne, te kritike ovrgle. Zdaj pa nekateri sklenejo krog in trdijo, da si Banka Slovenije poskuša oprati roke.
Kdaj bomo slovenski davkoplačevalci, če sploh, dobili povrnjene milijarde, ki smo jih namenili za sanacijo bank? V ZDA so na primer program po šestih letih zaključili s pozitivno ničlo.Kot sem že dejal, sanacija bank je nujen, ne pa zadosten pogoj za normalno delovanje gospodarstva. Po sanaciji bančnega sistema smo se še vedno soočali s slabšo gospodarsko rastjo in negativno kreditno aktivnostjo. In to ne samo v Sloveniji, ampak na splošno v evrskem območju. Šele zadnjih nekaj mesecev se kaže, da so bili vsi nestandardni ukrepi ECB pomembni za vrnitev evropskega gospodarstva v normalne tirnice. Na enak način bi verjetno hitrejša gospodarska rast omogočila hitrejšo povrnitev stroškov sanacije bank. V Evropi smo bili zaradi daljše ekonomske neaktivnosti soočeni z dejstvom, da so stroški sanacije bank še vedno večji od povračila teh stroškov. To pa ne pomeni, da se stroški ne bodo povrnili. Terjatve so bile prenesene na slabo banko po cenah, ki omogočajo delno povrnitev stroškov davkoplačevalcev. Razumeti pa je treba tudi to, da so stroški sanacije bank manjši, kot pa bi bili, če bi morali zaprositi za mednarodno finančno pomoč.
V kakšni finančni kondiciji je danes slovenski bančni sistem?Banke bi posojale več, če bi bilo več povpraševanja po posojilih. Kreditiranje gospodinjstev raste, nekoliko manj pa kreditiranje podjetij. Podjetja se bolj zanašajo na lastne vire, deloma pa so zaradi težav domačih bank prilagodila tudi načine financiranja in se zadolžujejo pri bankah v tujini.
Pa v lastniški kondiciji? To vas sprašujem zato, ker smo tik pred prodajo NLB, pravkar potekajo zanimive lastniške rošade v Gorenjski banki. Nekoč ste dejali, da je za regulatorja pomembno le, da je lastnik sposoben zagotavljati določeno kapitalsko ustreznost banke.Še vedno trdim enako. Vsak, ki lahko zagotavlja ustrezno kapitaliziranost in vodenje banke, je lahko lastnik banke.
So danes vse banke v Sloveniji v rokah takšnih lastnikov?Vse banke v Sloveniji dosegajo kapitalsko ustreznost in izpolnjujejo vse zahteve Banke Slovenije.
Je po vašem mnenju AIK Banka ustrezen lastnik za Gorenjsko banko?Po vseh merilih, ki veljajo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega lastniškega deleža, da.
Vas kot regulatorja in kot nekoga, ki se je v zadnjih letih moral resnično dobro seznaniti z vsemi spornimi poslovnimi praksami bank, ni nič zmotilo dejstvo, da Miodrag Kostić kopiči lastništvo delnic Gorenjske banke na skrivaj in torej mimo pravil regulatorja?Presoja je bila narejena ob upoštevanju vseh znanih dejstev. Ne nazadnje je to odločitev potrdila tudi ECB.
Ali je z vidika prihodnje kapitalske stabilnosti Gorenjske banke in tudi z vidika nadzorniških tveganj pametno, da v lastništvo banke vstopa nekdo, ki svoje premoženje obvladuje prek podjetij v davčnih oazah?Dokler lastnik banke lahko kapitalsko omogoča razvoj banke, je to vprašanje drugotnega pomena.
Na prodaj je tudi naša največja banka NLB, ki se jo je vlada zavezala prodati do konca tega leta. Se je država kot lastnica prodaje lotila na optimalen način?Verjamem, da se pristojni za prodajo NLB zavedajo svojega mandata.
Če se na koncu dotakneva še širših ekonomsko-finančnih razmer v svetu: Fed že zvišuje obrestno mero. Je mogoče pričakovati, da bo temu zgledu v kratkem sledila tudi ECB?V tem trenutku ne morem razpravljati o odločitvah ECB, ker veste, da je odločitev ECB, da vztraja pri odkupu vrednostnih papirjev do konca leta 2017, tista, ki določa denarno politiko in omogoča normalno delovanje evrskega območja. Podatki kažejo, da se je ECB odločala pravilno.
V svetu ECB veljate za zagovornika nemške linije. Bi lahko bilo umikanje ECB s trgov problematično?Razmere, v katerih se je znašlo evropsko gospodarstvo, so simptom, ki smo ga poskušali zdraviti, ne pa posledica ukrepov ECB. Dolgoročne nizke obrestne mere so posledica padca produktivnosti, trgovinskih tokov ter staranja prebivalstva in na vse to ne moremo vplivati. Lahko vplivamo le na kratkoročne obrestne mere. Moje stališče je, da morajo tudi druge politike pomagati s svojimi ukrepi. ECB je s svojimi nestandardnimi ukrepi omogočila vzpostavitev okolja, v katerem bi lahko preostale politike na bolj prijazen način pomagale pri ponovnem zagonu gospodarske rasti.
Kako je to priložnost izkoristila slovenska vlada?Nekateri ukrepi so zastavljeni v pravi smeri, gospodarska rast je vedno bolj vzdržna in stabilna. Načeloma menim, da naj vsak dela svoje v okviru svojih pristojnosti. Zagotovim vam lahko, da na Banki Slovenije delamo vse, kar nam je naloženo z mandatom. Drugim pa ne želim soliti pameti.
