Tudi Zveri izpisuje prvoosebna pripoved dečka, pahnjenega v krvavo državljansko vojno neimenovane zahodnoafriške države – ki je deset let po izidu dobila presunljivo nazorno, skoraj epskih razsežnosti dolgo filmsko upodobitev v režiji Cary Joji Fukunage in z mladim Abrahamom Attahom v glavni vlogi ganila številne žirije ter gledalce po svetu – razgalja vojna grozodejstva, ki jih je deček videl in povzročal sam. Avtor ga je izpisal v otroški govorici, pri čemer je s posnemanjem strukture jezika twi na skladenjski, oblikoslovni in pravopisni ravni ustvaril samosvojo različico nigerijske angleščine. V slovenskem prevodu je to vidno v obliki pogostih ponavljanj posameznih besed, onomatopejskosti, neupoštevanja preteklega in prihodnjega časa (ki kot da ju, kako zgovorno, ni) in grobih kršitev jezikovnih ter skladenjskih pravil, kar spričo nepredstavljivega stresa, ki mu je deček nenehno izpostavljen, evocira motnjo otroške govorice kot posledico travmatskih doživetij.
Protagonist Agu je bil otroško igro, varno zavetje družine, šole in cerkve prisiljen zamenjati za vlogo gverilskega klavca in tudi pod vplivom »imunicije«, ki v otrocih izzove krvoločno bestialnost brez zavedanja lastnega početja, izvajati krvave iniciacijske obrede nad civilisti, ker ga bo to naredilo moža. Kot drugi mora biti vselej poslušen Komandantu, skupaj z molčečim dečkom enake starosti tudi v nočeh, ko si manipulativni vodja zaželi mesene sprostitve, s čimer naj bi ju jemal pod svoje okrilje. Prvotni odpor do pobijanja, posiljevanja, požiganja in drugih krutosti, vključno z nenehnim bojem z lakoto, vlago, boleznimi in temo (»Ta tema je tako gosta, kot da bi bila objem moje mame.«), zamenja skoraj popolna vdanost vanje, občasna trezna refleksija pa se razblini ob zavedanju, da izhoda iz pekla ni. Obstaja zgolj še globlji zdrs vanj, ki se mu ni mogoče izogniti. »Danes se nočem bojevati, ker mi ni všeč streljanje s puško in sekanje z nožem in bežanje od ljudi. Ni mi všeč, ko ljudje kričijo ali ko vidim kri. Nič od tega mi ni všeč. Zato se v glavi vprašam, zakaj se bojujem. Zakaj ne gre, da bi rekel ne? Potem se spomnim fanta, ki se noče bojevati, in nam Komandant reče, da naj mu skačemo po prsnem košu, dokler mu iz ust ne pride nič drugega več kot kri.«
Do bolečine krut, s presunljivo »čistim« otroškim glasom brez sentimenta ali naglaševanja trpljenja izpisan roman, ki se izlije v misel, zapisano v naslovu tega zapisa, s svojim koncem vzpostavlja slutnjo o nikoli končanem obdobju dečkove rehabilitacije. Potem ko eden od do koca izžetih vojakov ubije Komandanta in s tem osvobodi vso čredo prisilnih sledilcev, se Agu ob številnih, s podobno usodo zaznamovanih žrtvah znajde v brezčasnosti identitete, ki ni imela možnosti, da bi se zgradila. Roman o dosledni nesmiselnosti vojne, katere koli, ki priča ne le o tem, da so v njej žrtve vsi in da bodo preživeli žrtve še dolgo po tistem, ko je več ne bo, temveč predvsem o na najbolj grozovit način zlorabljenem otroštvu, o nepredstavljivo globoki rani, ki se ne bo nikoli zacelila.
