Prvo, navadno, je v dnevnih časopisih narejeno iz receptov za čemaževo juho ter modnih zapovedi o barvi pomladnega površnika ali pravi seriji novega telefona. To je mešanica, ki jo tako čez prst seveda še lahko imenujemo vsakodnevno življenje, a dejansko pušča žalosten vtis, da navadni ljudje v življenju kuhamo, telefoniramo in nosimo obleke. No, kdo od nas tudi vrtnari ali nabira čemaž, kdo namesto čemaža včasih nabere listje šmarnice, a to je že črna kronika, konec vsakodnevnega življenja.
Drugo kategorijo vsakodnevnega življenja živijo ljudje, ki niso navadni kot mi, ki le kuhamo, telefoniramo in se včasih še oblečemo. Taki, nenavadni, izvenserijski ljudje v svojih vsakodnevnih življenjih sprejemajo nenavadne odločitve, o katerih sklicujejo vsakodnevne tiskovne konference. Nanje vabijo časopise (plus kakšno televizijo), kar je sreča, saj tako časopisi dobijo priložnost, da kaj napišejo, nenavadni ljudje pa možnost, da kaj razložijo. Mi, ki smo navadni, razumemo, da vse stvari, ki so nenavadne, potrebujejo veliko razlage, da se jih človek navadi, zato tiskovne konference podpiramo.
Obenem moramo priznati, da smo mi, navadni, tudi precej tumasti. Bolj ko kuhamo, telefoniramo in nosimo obleke in bolj ko beremo časopise, manj razumemo in težje se navadimo. Zdi se nam, da življenja, o katerih izvenserijski ljudje vsak dan razlagajo na tiskovnih konferencah, resnično nimajo nobene zveze z življenji, ki jih mi vsak dan živimo.
In zdaj: komu boš verjel? Izvenserijskemu, ki življenje razlaga, ali navadnemu, ki življenje živi? Hm.
Dilemo bom skušala prikazati na primeru.
Že nekaj mesecev se ljudem v moji berlinski soseski zdi, da ne živimo v središču Evrope, pač pa na Marsu. Že mesece, res, vsaj že od novembra, se naše poštne pošiljke izgubljajo, kakor da nihče od nas na nabiralniku ne bi izpisal pravega imena; priimki so še zmeraj tam, tudi reže v nabiralnikih so iste kot zmeraj, le pošiljk ni od nikoder in posledice so včasih mučne.
Zgodi se, da se v tvojem nabiralniku znajde listek ekspresnega dostavljalca paketov, ki pravi, da te pošiljka čaka pri sosedu z nekim imenom in nekim priimkom. Ko ime domnevnega soseda in njegov naslov vpišeš v zemljevid, ta pove, da domnevni sosed živi na drugem koncu četrti, približno osem kilometrov stran. Ko prideš do tja, ugotoviš, da sosed ni sosed, ampak pralnica z avtomatskimi pralnimi stroji, kjer ni nobenega pulta in nobenega človeka. Zadihan od kolesa in premražen od berlinskega vremena se brez sleherne ideje sprašuješ, kje je končala tvoja pošiljka in kdo ti jo bo izročil. Pokličeš na telefonsko številko, izpisano v izložbi avtomatske pralnice, in telefonska tajnica reče, naj po pisku pustiš sporočilo.
Čez tri tedne ti pošiljatelj iz neke druge države sporoči, da se je paket vrnil k njemu.
Dobro, rečeš, se zgodi, a paketna kalvarija naše berlinske mestne četrti gre dalje. Dragocene pošiljke se izgubljajo in šifre, s katerimi ekspresni dostavljalec označuje svoje pakete, da bi jih pošiljatelj lahko spremljal na poti, se praviloma izkažejo za neveljavne, za neobstoječe, ali celo: za dostavljene, kar pa je laž.
Trajalo je nekaj debelih tednov, trajalo je, ja. A ko je nekaj navadnih berlinskih sosedov izgubilo nekaj nenavadno dragocenih paketov, se je naša navadna berlinska soseska vrgla v revolucionarno raziskovalno akcijo: začeli smo govoriti drug z drugim.
Za nekaj kratkih hipov smo nehali prebirati nebulozne stavke o svojih vsakodnevnih življenjih, kakor nam jih po nareku sezonske kuhinje in tiskovnih konferenc razlagajo časopisi, opustili smo tehniko anonimnih forumov in tamkajšnjih brezciljnih pritožb ter se enkrat za vselej (no, za kratek hip) dvignili s svojih kavčev in sedli skupaj.
Ugotovili smo, da v naši fleksibilni Evropi izbrane hitrosti delajo ljudje z 18-urnim delavnikom, čeprav nimajo službe, ampak le pogodbo o sodelovanju. Ki raznašajo pošiljke, čeprav niso poštarji, ki vozijo avto, čeprav nimajo zavarovanja, in ki gonijo bicikle z debelimi torbami, čeprav sneži in je mrzlo. Ko smo si gledali v oči in preštevali izgubljene pakete, pogrešane dopise in priporočene odločbe, ko smo primerjali strašljive posledice nenajdenih pisemskih pošiljk in smo nekateri tudi točili solze, smo prvič po dolgih letih sobivanja zares postali sosedje, ljudje, ki svoja vsakodnevna življenja živijo in ne le razkazujejo.
Pogovarjali smo se in spoznali, da skorajda vsakdo od nas pozna kakšnega raznašalca, ki po pogodbi sodeluje s kakšnim ekspresnim poštnim podjetjem, da je skorajda vsakdo od nas že tisočkrat slišal zgodbe o 18-urnih delavnikih in neznosnih razmerah, o zahtevah, da en raznašalec raznosi več kot 30 pošiljk na uro v mestu, ki ima prebivalcev za dve Sloveniji, pri čemer mu plačajo osem ur na dan, deset pa jih oddela gratis: ker je sam kriv, da jih ni raznesel hitreje.
Šele zdaj, ko so se vsakodnevna življenja pogodbenih raznašalcev paketov tako grdo premešala z našimi, smo zares razumeli razlago, ki nam jo tako vztrajno, praktično vsak dan, na svojih tiskovnih konferencah ponujajo izvenserijski ljudje, ki sprejemajo odločitve: hitra Evropa potrebuje hitre ljudi.
In zdaj: komu boš verjel? Izvenserijskemu, ki življenje razlaga, ali navadnemu, ki življenje živi?
Izvenserijska pošiljka v smeteh? Ja. Iz navadnega obupa.