Naj še enkrat ponovim, da so bila do sedaj, popolnoma brez kakršne koli koristi, porabljena sredstva za več, kot nas je stal celotni TEŠ 6, samo za administrativne stroške zavarovalnic, ki opravljajo dopolnilno zavarovanje.
Pri zdravstveni reformi mora biti popolnoma jasno, da zavarovalništvo že v principu zahteva tržne izvajalce zdravstvenega varstva, ki funkcionirajo na osnovi dobička. Kar pomeni, da bodo taki izvajalci ponujali zdravstvene storitve »za trg«, ki kar največ prispeva k ustvarjanju dobička. Šele tedaj v drugi fazi nastopijo zavarovalnice in zavarovanci, ta ureja medsebojna razmerja po principu vzajemnosti.
Konceptualno popolnoma nasprotno je javno (če hočete državno) zdravstveno varstvo, ki formulira tako ponudbo oziroma »košarico« zdravstvenih storitev, ki kar v največji meri zagotavlja čim več zdravstvenega varstva za vse državljane, seveda za denar, ki ga država za to namenja. Iz tega je točno razvidno, da v tej varianti država opravlja tako imenovano menjavo. Medtem ko se v prvi varianti menjava opravlja na trgu.
V tem prispevku se ne opredeljujem niti za prvo niti za drugo varianto, želim le, da se zavedamo, da se moramo najprej odločiti o eni od variant, sicer bo reforma in celotna razprava v zvezi z njo ena sama zmeda – kot je sedaj.
Mag. Janez Tršan, Ljubljana
