Ja, z nogometom zelo resno, potem pa sem prišel med atlete dolgoprogaše oziroma gorske tekače. Na stadionu sem sicer precej treniral, dvakrat do trikrat na teden, a se stadionski atletiki nisem posvečal. Že kot pionir sem začel z gorskim tekom, ta disciplina mi je prirasla k srcu in sem jo vzljubil. Posebna spodbuda so bili seveda prvi uspehi v mlajših kategorijah, predvsem zlata medalja, ki sem jo leta leta 2003 osvojil na mladinskem svetovnem prvenstvu v gorskem teku v Girdwoodu na Aljaski.
Poskusili ste se tudi v cestnem maratonu in si za cilj zastavili nastop na olimpijskih igrah. Kako blizu ste bili?Lani sem lovil normo za olimpijske igre v Riu de Janeiru, približal sem se ji na minuto, in čas sem želel izboljšati na maratonu v Linzu, kjer pa sem imel smolo, saj sem stopil v udarno jamo na cesti in se tako poškodoval, da teka nisem mogel nadaljevati. Za prejšnje igre v Londonu sem imel normo B, ampak ker je Primož Kobe dosegel normo A, je seveda na olimpijskem maratonu nastopil on.
Je torej lani, potem ko ste bili neuspešni že za London, dokončno dozorela ideja, da ostanete zgolj pri gorskih tekih?Da, to je bil tisti vzgib, lahko bi rekel tudi višja sila, ki mi je rekla: morda pa vztrajaj raje v disciplini, v kateri si boljši, in se ji še bolj posveti.
Pa je vendarle nekje v ozadju želja poskusiti še enkrat ali vas morda že malce omejujejo leta?Za sam maraton leta niso ovira, večja je ta, da v tem trenutku ni več prave želje, ne čutim več nobenega pravega impulza, da bi še vztrajal.
Kateri rezultati v maratonu bodo torej ostali zapisani v vaši biografiji?Moj osebni rekord v maratonu je 2:17,45, mali maraton pa sem pretekel v času 1:04,00. To so seveda dobri časi, seveda pa to ni vrhunski nivo. Na vrhu so namreč tekmovalci, ki se resnično posvečajo samo maratonu, poleg tega so med njimi tudi stadionski dolgoprogaši, ki so že tam dosegali vrhunske rezultate.
Večno vprašanje: zakaj so temnopolti dolgoprogaši tako uspešni?Zaradi načina življenja. Seveda imajo neko predispozicijo in posebne gene, a je predvsem njihov način življenja tisti, s katerim naredijo razliko.
Strokovnjaki pravijo, da je maraton tako posebna športna panoga, da naj bi vrhunski tekmovalec nastopil le na dveh ali celo na eni sami tekmi v sezoni.Najboljši na svetu tečejo en maraton spomladi in enega jeseni, tega pravila sem se držal tudi sam. Če se želiš optimalno pripraviti na naslednjega, se moraš po končanem prejšnjem dobro spočiti, »izprazniti glavo« in šele nato znova začeti priprave.
Ali se na treningu kdaj preteče celoten maraton?Se, ampak bistveno počasneje, zgolj toliko, da se dobi v noge vseh dvainštirideset kilometrov.
Vrniva se torej h gorskim maratonom, vaši aktualni paradni disciplini. Zaradi konfiguracije terena na posameznih tekmah jih je verjetno med seboj zelo težko primerjati po doseženih časih?Gorski mi je bolj pisan na kožo, ker je to disciplina, v kateri se teče po občutku, ura je v drugem načrtu.
Koliko tekaških copatov imate v omari?Ogromno. Nekaterih ne uporabljam več za tek, so samo še za sprehod. Na sezono jih sicer porabim od osem do deset parov. Glavno vodilo pri nakupu je dobro počutje, pomembno je tudi to, da so lahki. Odločam se tudi glede na profil proge na tekmi, za katero se pripravljam. Pomembno je, da imajo copati primerno blaženje.
Nikoli z novimi copati na tekmo?Nikoli. S tem sicer nisem imel nikoli težav, vedno sem z novimi copati na treningih pretekel okrog 50 kilometrov. Ponavadi z modelom, ki sem ga imel že prej.
Ali med maratonom zamenjate obutev, če se podlaga na posameznih etapah med seboj preveč razlikuje?Ne, izbere se takšne copate, da so optimalni za celotno progo.
Kakšni so treningi za gorske teke?Enkrat na teden opravim daljši tek, od 25 do 30 kilometrov, preostali treningi so dolgi nekje do ene ure in pol. V tem obdobju priprav se ne posvečam hitrosti, ampak je to trening, značilen za bazično obdobje.
Kako nevarni so pri gorskih tekih spusti?Seveda so nevarni, ampak meni je všeč, da so proge zelo atraktivne in ekstremne. Padci so sicer sestavni del tudi tega športa, ampak sam s tem še nisem imel nobenih večjih težav. Tudi s krči še ne, sem pa pri tem zelo pazljiv in skrbim, da vedno popijem dovolj tekočine.
Kaj pa hrana, je res, da se maratonci celo namerno zredite pred tekmo?To je nekakšen trend, da se nekaj dni pred tekmo »nabijemo« z ogljikovimi hidrati, tudi kakšen košček čokolade ne škodi. Na sami tekmi ne jemo, zato pa veliko pijemo in zaužijemo tudi kakšen gel.
Koliko dni pa maratonec potrebuje, da po tekmi pride k sebi?Da prideš spet na nivo pred tekmo, potrebuješ vsaj mesec ali več, da se obnovijo noge in da dobiš voljo do treninga. Sicer pa imamo tudi profesionalni tekači »muskelfiber« a smo že navajeni nanj. Pravega recepta, kako ga zmanjšati, ni, je sestavni del športa.
Ste dolgoprogaši zelo obremenjeni s prehranjevanjem, si morda celo tehtate in zapisujete obroke?Jaz ne. Jem po občutku, čim bolj raznoliko, s tem se res ne obremenjujem. Nobeni vrsti hrane se ne odrečem, skrbim pa za raznovrstnost.
Kako je s strokovno pomočjo na treningih in tekmah? Vam pomaga samo oče Edvin ali imate v ekipi še koga?Z leti izkušenj smo sami prišli do spoznanj, ki se jih držimo. Od vrhunskih tujih gorskih tekačev se morda razlikujemo po tem, da imajo oni tudi strokovnjake za prehrano, sam ne razmišljam tako. Tudi za mojo nadaljnjo življenjsko pot je bolje, da ne grem v tovrstne ekstreme.
Tečete na treningih s slušalkami na ušesih?Nikoli!
