Vsak, ki je otroka peljal v ljubljanski prirodoslovni muzej, ve, da največ pozornosti vzbudita okostji mamuta in jamskega medveda. In prav slednjega je našel in prepariral Henrik Freyer, zoolog in botanik, ki ga Slovenci vse premalo poznamo. V Ljubljani je po njem sicer poimenovana ulica v Šiški, a tudi to poimenovanje ni bilo brez zapletov.
Leta 1938 so mestne oblasti ulico v Stožicah, ki so tedaj postale del Ljubljane, poimenovale po Freyerju. Čez nekaj mesecev so domačini zahtevali, da se ulici spremeni ime, ker da je težko izgovorljivo ter si ga ne zapomnijo. Želeli so, da bi se za ulico uporabljalo domače ime Za grabnom ali pa Na cesto ali pa da se ulica poimenuje po domačem župniku Simonu Zupanu.
Mestni kulturni odbor je na veliko presenečenje ugodil domačinom in novembra 1939 ulico preimenoval v Zupanovo ulico, Freyerja pa so leta 1939 »preselili« iz Stožic v Šiško, kjer je ulica po njem poimenovana še sedaj. Ulica med Vodnikovo cesto in Tugomerjevo ulico je tipična ulica stare Šiške, kjer prevladujejo družinske hiše, obdane z vrtovi.
Lekarnar, ki je poimenoval blagajev volčin
Morebiti zelenje na ulici spominja na bogato zoološko, botanično, preparatorsko, paleontološko, kartografsko in še kakšno zapuščino Henrika Freyerja. Začenši s tem, da je bil dvajset let glavni kustos državnega muzeja, kot se je tedaj imenoval prirodoslovni muzej. Sicer je njegovo življenje tesno povezano z Idrijo. Tam je njegov ded, po rodu iz Češke, leta 1754 odprl rudniško lekarno, ki jo je kasneje vodil njegov oče, na daleč znan po svojem botaničnem znanju. Henrik se je sicer šolal za farmacevta, da bi podedoval lekarno, a se je njegova zgodba obrnila drugače. Medtem ko je bil gimnazijec v Ljubljani, se je odpravil na izlet v Postojnsko jamo, kjer je našel čeljust jamskega leva. Čeprav ga je zagrabila paleontologija, je vztrajal pri izobraževanju za lekarnarja in leta 1825 opravil lekarniški izpit.
A očetove lekarne ni dobil – podedoval jo je brat. Zato je Henrik sprejel ponujeno službo v prirodoslovnem muzeju. Kajti že prej ga je zanimalo popisovanje rastja in življa v slovenskih hribih, kar je opisoval v knjigah, pri tem pa je poleg latinskih in nemških poimenovanj dosledno uporabljal tudi slovenska imena. Leta 1838 je preko Divjega jezera na Kevderca vodil saškega kralja Friderika Avgusta II., ki je bil amaterski botanik, namignil pa mu je tudi, naj gre na hrib pri Polhovem Gradcu gledat neko redko in nenavadno cvetlico.
V Mokriški jami našel okostje jamskega medveda
Poleg rastlin so Freyerja zanimale živali in po mladostni najdbi v Postojnski jami je na še večje odkritje naletel v Mokriški jami – našel je okostje jamskega medveda, prav tisto, ki je razstavljeno v prirodoslovnem muzeju. Poleg tega je natančno preučeval tudi človeško ribico, ki jo je leta 1850 opisal takole: »Močarilec, sploh človeška ribica, tu in tam tudi bela kačica imenovan, se zove v ptujim jeziku proteus ali pa hypoehthon. Pa ni riba, ne kača; tudi nima nič človeškiga na sebi, zunej barve kožice, ki je človeški nekoliko podobna. Pa ta kožica ni stanovitna, ampak je spremenljiva. Ta zala, čedna živalica plava v tamnih podzemeljskih tekočih vodah, ki jih nikdar sonce ne obsije; pod mokro skalovje rije, iše in lovi tukej svoj živež.«
Leta 1853 je odšel v službo v Trst v zoološko-anatomski muzej, kje se je proslavil s prepariranjem kitovega okostja. Tedaj se je tudi poročil z Marijo Pajk, hčerko trnovskega posestnika. Imela sta tri otroke, toda Freyer je že desetletje kasneje hudo zbolel. Sodobniki so menili, da zavoljo kemikalij, ki jih je uporabljal pri prepariranju. Družina se je vrnila v Ljubljano, kjer je Henrik Freyer leta 1866 umrl. V slovensko botaniko pa bo za vedno zapisan kot tisti znanstvenik, ki je na pobudo grofa Riharda Blagaja opisal in poimenoval slavni blagajev volčin. Prav tisti, ki ga je pokazal saškemu kralju.
