Že en sam pogled po učilnicah Gimnazije Celje – Center razkrije raznolikost današnje družbe. In vsak posameznik v njej, tudi tisti dijak, ki se redko izpostavi in vedno sedi v zadnji klopi, ima svoje sanje. Želi doseči cilje, ki si jih je zastavil. A teh je toliko, kot je različnih osebnosti. O sanjah in njihovem pomenu so spregovorili trije mladi z različnimi izkušnjami, željami in pogledi na svet. Dijaku prvega letnika programa splošna gimnazija in nadobudnemu mlademu podjetniku Aneju Kostrevcu, idejnemu vodji startupa HiveGuard, dijakinji četrtega letnika Veroniki Steiner, odlični glasbenici, igralki, pisateljici in filmarki ter nekdanji dijakinji Jasni Cehner, ki sedaj študira matematiko, je skupno, da so vztrajni in se v tem norem svetu tudi znajdejo.
Nespremenjene sanje
Že pri prvem vprašanju o njihovih trenutnih sanjah in razliki med današnjimi in tistimi otroškimi sanjarjenji so podali različne odgovore. Anejeve sanje so se iz nekih običajnih, nenehno spreminjajočih se otroških, da bi postal pilot, gasilec…, spremenile v konkretne podjetniške cilje, osredotočene na njegovo rastoče zagonsko podjetje. Dekleti pa poudarjata, da se njune sanje iz otroštva niso preveč spremenile. Veronika želi celostno delovati v svetu umetnosti, Jasna pa si želi zaposlitve, ki bi ji omogočila inovativnost ter bi ji hkrati ponujala zanos in veselje za delo. Dodaja še: »Mislim, da so sanje po svoje ostale popolnoma enake: imeti hišo, družino in službo. Vendar pa se sedaj zavedam, kaj res hočem in kaj to pomeni zame.«
Vsi se strinjajo, da so sanje, zavedanje lastnih ciljev in vztrajanje pri njihovem doseganju pomembni za mladega človeka. Idealizirane sanje naj služijo kot motivacija in vzpodbuda za nenehno delovanje. »Vzponi so razlog motiviranosti in mlad človek z jasno zastavljenimi cilji bo zmeraj milijone stopničk nad drugimi,« pravi Anej. Veronika pa meni, da moramo kljub neuspehom izkoristiti vse možnosti, ki so nam dane, saj bi sicer »naredili krivico tistim, ki nimajo niti polovice naših privilegijev«. Pomembnost ciljev vidi ravno v človekovi nenehni aktivnosti. »Samo enkrat se živi in največkrat obžalujemo stvari, ki jih nismo naredili.«
Mladi se preveč obremenjujejo z realnostjo
Vsi so zadovoljni, da jih pri uresničevanju njihovih sanj podpira okolica. Kljub temu Anej dodaja, da se v našem okolju pogosto srečamo z nevoščljivostjo, ki pa je po njegovem mnenju posledica spodletelih sanj drugih in nas ne sme ustaviti na naši poti proti ciljem. Veronika pa podpore okolice ne jemlje samoumevno in jo zato še toliko bolj ceni. »Človek bi mislil, da bi ti v osnovni šoli učitelji vsaj do neke mere omogočali razvijanje na področju tvojih želja ali pa te vsaj podpirali in verjeli vate, pa se je zgodilo ravno nasprotno. Tudi pri starših sem potrebovala 17 let, da so sprejeli to, kar si dejansko želim početi, in ne tega, kar so oni želeli zame. Včasih si eden in edini, ki verjame sam vase, a to je dovolj.«
Da se mladi preveč obremenjujejo z realnostjo in si zaradi tega ne upajo postaviti visokih ciljev, se odraža tudi v različnih odgovorih naših sogovornikov. Za Aneja je najpomembnejša vzgoja. »Na neki način smo bili vzgojeni, da ne izstopamo, kar se kaže pri naši samozavesti glede sanjarjenja. Menim, da tisti zven v glavi, da ne smeš biti drugačen od drugih, marsikomu preprečuje sanjanje o velikih stvareh.« Veronika je v odgovoru navedla kar Bukowskega, ki je rekel: »Imam svojo norost, živim v drugi dimenziji in nimam časa za stvari, ki nimajo duše.« Dodala je, da je te norosti potrebno ravno toliko, da verjameš, da ti lahko uspe. Jasna težave ne vidi v tem, da bi mladi same sebe obremenjevali z realnostjo, ampak bolj v naši lenobi, ki nam onemogoča aktivno življenje. »Ne zastavimo si visokih ciljev, ker bi to pomenilo, da moramo začeti razmišljati o nečem resnem, o svoji prihodnosti. Večina mladih se odloči, da je preprosto lažje kar ostati na kavču. Tako ti niti spodleteti ne more.«
Šola ne prinese vsega
Njihovo mnenje o pomembnosti šole pri oblikovanju in uresničevanju ciljev je različno, vsi pa se strinjajo, da ima izjemno pomembno vlogo. Jasna je poudarila pomen posameznika in njegovega lastnega dela in učenja, šolski sistem pa svojo vlogo usmerjanja mladih proti ciljem po njenem mnenju izpolnjuje. »Šola ti lahko pomaga le toliko, kolikor si boš pomagal sam. Če se boš učil zato, da znaš, in ne zato, da narediš, potem ti lahko šola veliko da. Ampak še vedno ne dovolj, da bi lahko samo s tem uresničil svoje cilje. Za to boš moral delati sam. Sedaj vidim, da če imaš znanje, znaš pa tudi delati, se ti vrata zaposlitve odprejo in tvoj vzpon proti cilju se lahko začne.«
Za Veroniko in Aneja so ključne obšolske dejavnosti, ki predstavljajo neformalni del šolskega sistema. »V šolah nas poskušajo navaditi, da sanjamo o peticah, vendar so te sanje zaprtega tipa in osredotočene le na šolo. Bolj ključne so obšolske dejavnosti, kjer se izražajo in gradijo naši interesi,« meni Anej. Veronika poudarja tudi pomen šolske skupnosti, profesorjev in dijakov, ter okolja, ki sta odigrala ključno vlogo pri uresničevanju njenih ciljev. »Dala sta mi možnost razvijanja lastnih potencialov, me podpirala in mi omogočila učenje skozi moje najljubše dejavnosti. To pa je vse, kar si mlad človek sploh lahko želi.«
