A kaj nas odvrne od prvotnih sanj, ki niso povezane s šolo, temveč bolj s srečo ali naključjem? Kaj se zgodi s sanjami, ki smo jih imeli v najmlajših letih in so potem potonile nekam na dno morja? Že od nekdaj predšolskim otrokom odrasli želijo predstaviti svet kot lep in jih držijo stran od vsakdanjih problemov, ki se dogajajo zunaj njihovega sveta. A ko otrok odrašča, začne z neskončnimi možnostmi interneta spoznavati nepoznan, do zdaj prikrit svet. Otrok z vključitvijo v šolski sistem začne dojemati to hierarhično lestvico, po kateri se poskuša povzpeti, a dojame, da so njegove sanje nerealne in da jih bo hudičevo težko doseči.
Tudi starši odigrajo pomembno vlogo. Otroka lahko pri njegovih sanjah podpirajo ali mu med vrsticami povedo: »Ne letaj visoko, ker boš nizko padel.« Tukaj pa se nemalo otrok začne bati morebitnega neuspeha in si kasneje ne upajo več sanjariti, hkrati pa se začnejo podcenjevati. Tudi šola posamezniku z ocenami vedeti, do katere stopnje lahko pride. Redki so tisti, ki se ne zadovoljijo s trenutnim uspehom, temveč vztrajajo in iščejo še več. Preveliki večini pa je pogosto vseeno in niti ne poskušajo doseči več ter se omejujejo. Sama družba je svetu sanj pristrigla krila s svojimi krutimi načeli in idejami s tem, kako mi nismo tisti, ki smo zmožni doseči več, temveč smo namenjeni samo temu, da postanemo neka delavska sila bogu za hrbtom. A tukaj je ključna miselnost in samozavest posameznika ter to, kako močno si prizadeva, da pride do svojih sanj. Zato vsi sanjači tam zunaj, večno sanjajte in nikoli ne utišajte otroka v sebi.
